KATERE SPRETNOSTI OTROK POTREBUJE ZA USPEŠNO UČENJE BRANJA?

Veliko staršev ob pripravi na šolo razmišlja predvsem o tem, ali otrok pozna črke, zna zapisati svoje ime ali že poskuša brati. V resnici pa uspešno učenje branja temelji na veliko širšem sklopu spretnosti.

Otrok za začetek opismenjevanja ne potrebuje predvsem zgodnjega učenja črk, ampak dovolj razvite:

• jezikovne spretnosti,
• slušne in vidne zaznavne sposobnosti,
• pozornost,
• spomin,
• fonološko zavedanje,
• izvršilne funkcije,
• ter pozitivne izkušnje z jezikom in knjigami.

Branje je razvojni proces, ki se začne mnogo prej, preden otrok prvič sede v šolsko klop.

 

Jezikovni razvoj je temelj branja

Branje temelji na jeziku. Če otrok težko razume govorjeni jezik, bo kasneje težje razumel tudi zapisano besedilo. Zato je govorno-jezikovni razvoj eden najpomembnejših temeljev uspešnega opismenjevanja.

Pomembni so predvsem:

• bogato besedišče,
• razumevanje pomena besed,
• razumevanje stavkov,
• pripovedovanje,
• poslušanje,
• sposobnost izražanja misli.

Otrok, ki zna opisati dogodek, obnoviti zgodbo ali smiselno pripovedovati, si gradi zelo pomembno podlago za kasnejše bralno razumevanje. Pomembno je tudi, da otrok razume pomen besed. Lahko se namreč zgodi, da besedo tehnično prebere, vendar njenega pomena ne razume.

Primer:

Otrok prebere stavek: “Deček je splezal na drevo.”

Če ne razume besede “splezal”, samo tehnično branje še ne vodi do razumevanja. Prav zato imajo veliko vlogo vsakodnevni pogovori, skupno branje, razlaga novih besed, opisovanje dejavnosti in bogato jezikovno okolje.

 

Fonološko zavedanje je eden najpomembnejših temeljev začetnega branja

Fonološko zavedanje pomeni, da se otrok zaveda, da je govor sestavljen iz manjših delov: zlogov, rim in glasov. Gre za eno ključnih področij razvoja pred začetnim branjem.

Otrok postopno razvija sposobnost:

• prepoznavanja rim,
• deljenja besed na zloge,
• prepoznavanja začetnih glasov,
• povezovanja glasov,
• kasneje razčlenjevanja besed na posamezne glasove.

To se pogosto razvija skozi povsem vsakodnevne dejavnosti:

• ploskanje zlogov,
• rimanje,
• pesmice,
• izštevanke,
• poslušanje začetnih glasov,
• govorne igre.

Na primer:

• otrok opazi, da se “muha” in “juha” rimata,
• zna zaploskati zloge v besedi “ma-ma”,
• sliši, da se beseda “miza” začne na glas /m/.

Če fonološke spretnosti niso dovolj razvite, je otroku pogosto težje povezovati glasove in črke, zlivati glasove v besede in avtomatizirati branje.

 

Povezava glas–črka je osnova začetnega branja

Ko otrok začne spoznavati črke, mora razumeti, da črka predstavlja glas in da lahko glasove povezujemo v besede. To pomeni, da se otrok uči prepoznati črko, priklicati ustrezen glas, povezovati glasove in jih združiti v smiselno besedo. Ta proces je za otroka veliko zahtevnejši, kot se odraslim pogosto zdi.

Pri branju mora hkrati prepoznati zapis, priklicati glas, si zapomniti zaporedje, povezati glasove in ob tem še razumeti pomen. Zato začetno branje zahteva veliko postopnosti, ponavljanja in občutka uspeha.

 

Slušno zaznavanje in slušna diskriminacija

Za uspešno učenje branja mora otrok dobro razlikovati med glasovi.

To pomeni, da sliši razliko med:

• b in p,
• d in t,
• k in g,
• s in z …

Pomembni so: slušna pozornost, slušni spomin, slušna analiza in slušna sinteza. 

Če otrok težje razlikuje glasove, se lahko pojavijo:

• zamenjave črk,
• izpuščanje glasov,
• počasnejše branje,
• ali več napora pri dekodiranju.

Včasih starši opazijo, da otrok besede pogosto “pomeša”, napačno sliši začetni glas, ali si težko zapomni daljša navodila in pesmice. Takšne težave še ne pomenijo nujno večjih primanjkljajev, lahko pa kažejo, da otrok potrebuje več podpore pri razvoju slušnih spretnosti.

 

Vizualno zaznavanje in prostorska orientacija

Branje zahteva tudi dobro vidno zaznavanje. Otrok mora razlikovati podobne črke, slediti vrstici z leve proti desni, prepoznati orientacijo črk in stabilno slediti zapisu.

Nekateri otroci imajo težave predvsem pri:

• razlikovanju črk b–d,
• obračanju črk,
• izgubljanju vrstice,
• počasnem vizualnem sledenju.

Pomembne predopismenjevalne dejavnosti so zato tudi sestavljanke, labirinti, iskanje razlik, vizualne igre in dejavnosti orientacije v prostoru.

 

Pozornost, delovni spomin in izvršilne funkcije

Branje ni samo jezikovna spretnost, ampak tudi zelo zahteven kognitivni proces. Otrok potrebuje usmerjeno pozornost, vztrajanje pri nalogi, delovni spomin, sposobnost sledenja zaporedju in nadzor impulzov.

Pri branju mora otrok pogosto zadržati začetek besede v spominu, medtem ko še bere njen konec, slediti vsebini povedi in povezovati pomen skozi besedilo. Če so te sposobnosti šibkejše, je lahko branje veliko bolj naporno.

Nekateri otroci se zato hitro utrudijo, izgubijo pozornost, preskakujejo vrstice, ali ob branju hitro obupajo. Pogosto to ni vprašanje truda, ampak obremenjenosti procesov, ki jih branje zahteva.

 

Hitrost procesiranja in avtomatizacija

Nekateri otroci sicer berejo pravilno, vendar zelo počasi. Pogosto težava ni v razumevanju, ampak v počasnejšem avtomatiziranem priklicu informacij. Otrok lahko pozna črko, zna povezati glas, vendar za to potrebuje veliko več časa. To vpliva na: tekočnost, utrujenost, razumevanje in motivacijo za branje.

Takšni otroci pogosto potrebujejo:

• več ponavljanja,
• več strukturirane vaje,
• več časa za avtomatizacijo,
• manj pritiska na hitrost.

 

Zgodnje izkušnje s knjigami in jezikom

Pomemben del razvoja branja niso samo vaje. Velik vpliv imajo tudi skupno branje, pogovor, odnos do knjig, poslušanje zgodb inobčutek, da ima branje smisel. Otrok mora postopno razumeti:

• da zapis nekaj pomeni,
• da knjige prinašajo informacije,
• da preko branja spoznavamo svet,
• da je branje del vsakdanjega življenja.

Veliko pomembnejša od “učenja na silo” je kakovostna jezikovna interakcija. Skupno branje ni pomembno samo zaradi zgodbe, ampak predvsem zaradi: pogovora, bližine, poslušanja in pozitivnega odnosa do jezika ter knjig.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• ne prepoznava rim,
• težko deli besede na zloge,
• ne prepozna začetnega glasu,
• težje sledi zgodbi,
• ima izrazito majhen besedni zaklad,
• težko posluša in sledi navodilom,
• pogosto izgublja pozornost,
• se zelo izogiba dejavnostim z jezikom ali knjigami,
• ima izrazite težave pri pomnjenju pesmic ali zaporedij.

Posamezen znak še ne pomeni nujno težav pri branju. Če pa se težave pojavljajo na več področjih hkrati ali otrok ob tem doživlja veliko frustracije, je smiselno dodatno spremljanje in po potrebi strokovna podpora.

 

Otroci za uspešno učenje branja ne potrebujejo popolnosti ali zgodnjega pritiska, ampak dovolj močne temelje, občutek varnosti in odrasle, ki razumejo, kako zahteven je lahko proces začetnega opismenjevanja.

Ko otrok ob učenju doživlja podporo, postopnost in občutek uspeha, lahko branje postopoma postane nekaj, kar ne pomeni le šolske obveznosti, ampak tudi večjo samozavest, samostojnost in zaupanje vase.