INDIVIDUALIZIRAN PROGRAM
Zakaj “koliko besed na minuto?” ni zanesljiv pokazatelj bralne uspešnosti pri začetnih bralcih
Vprašanje “koliko besed otrok prebere v minuti?” se pri začetnem branju pojavlja zelo pogosto. Hitrost glasnega branja je namreč preprosto izmeriti, zapisati in primerjati. Prav zato se lahko hitro zgodi, da ji pripišemo večji pomen, kot ga ima v obdobju začetnega opismenjevanja.
Pri otrocih v 1. in 2. razredu hitrost glasnega branja ni najboljši samostojni pokazatelj bralne uspešnosti. Lahko je koristen strokovni podatek, vendar šele takrat, ko ga razumemo v povezavi z drugimi vidiki branja: natančnostjo, razumevanjem, izraznostjo, zahtevnostjo besedila, otrokovim napredkom in njegovim počutjem ob branju.
V prvih letih opismenjevanja nas zato ne zanima najprej, kako hitro otrok bere, ampak predvsem:
kako otrok bere, kaj razume, katere strategije uporablja in kako napreduje glede na svoje prejšnje branje.
Začetni bralec še ne bere avtomatizirano
Začetni bralec pri branju opravlja zelo zahtevno miselno delo. Medtem ko izkušen bralec večino besed prepozna hitro in samodejno, mora otrok v začetnem obdobju še zavestno povezovati:
glas – črko – zlog – besedo – poved – pomen
To pomeni, da veliko pozornosti porabi za samo dekodiranje. Prepoznati mora črke, jih povezati z glasovi, glasove zliti v besedo, besede povezati v poved in povedi razumeti.
Zato počasnejše branje pri začetnem bralcu samo po sebi še ni znak neuspešnosti. Pogosto pomeni, da otrok še gradi temelje branja. Če mu v tej fazi prezgodaj sporočamo, da mora brati hitro, se njegova pozornost lahko premakne iz vprašanja:
“Kaj sem prebral?”
v vprašanje:
“Kako hitro sem prebral?”
Pri začetnem bralcu je to velika razlika. Namen branja ni hitrost, ampak razumevanje.
Tekoče branje ni isto kot hitro branje
Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da tekoče branje pomeni hitro branje. V resnici je hitrost samo en del bralne tekočnosti.
Tekoče branje pomeni, da otrok bere:
natančno – besede prebere pravilno, brez pogostega ugibanja ali izpuščanja;
dovolj tekoče – tempo podpira razumevanje;
izrazno – upošteva ločila, ritem povedi in smisel besedila;
z razumevanjem – zna povedati, kaj je prebral.
Otrok lahko bere hitro, a površno. Lahko prebere veliko besed v minuti, vendar napačno bere končnice, preskakuje besede, ne upošteva ločil in po branju ne zna obnoviti vsebine. V takem primeru ne govorimo o kakovostnem tekočem branju.
Po drugi strani lahko otrok bere počasneje, a natančno in z razumevanjem. Pri začetnem bralcu to ni nujno slab znak. Lahko pomeni, da otrok še utrjuje dekodiranje in potrebuje več vaje, ponovitev ter spodbudnih bralnih izkušenj.
Razvojno: kaj spremljamo v 1., 2. in 3. razredu?
Razvoj branja ne poteka pri vseh otrocih enako hitro, zato razredi niso stroge meje. Vseeno pa nam lahko pomagajo razumeti, kaj je v določenem obdobju najbolj smiselno spremljati.
1. razred: najprej bralni temelji
V 1. razredu hitrosti praviloma ne ocenjujemo kot merila bralne uspešnosti. Otroci so namreč v zelo različnih fazah opismenjevanja.
Nekateri še utrjujejo glasovno zavedanje.
Nekateri še povezujejo glasove in črke.
Nekateri berejo po zlogih.
Nekateri že berejo krajše povedi.
Zato je primerjanje števila prebranih besed na minuto pogosto premalo pošteno in premalo informativno.
V 1. razredu nas bolj zanima:
Ali otrok prepozna črke?
Ali sliši in razločuje glasove?
Ali zmore zlivati glasove v besedo?
Ali bere besede natančno?
Ali razume prebrane besede in kratke povedi?
Ali ob branju ostaja motiviran in dovolj varen?
To so podatki o bralnih temeljih. Za načrtovanje podpore povedo več kot sama hitrost.
2. razred: hitrost lahko spremljamo, vendar previdno
V 2. razredu otrok običajno utrjuje dekodiranje in postopoma prehaja k bolj zanesljivemu branju povedi ter krajših besedil.
Takrat lahko hitrost že spremljamo, vendar je ne uporabljamo kot dokaz, da otrok “dobro” ali “slabo” bere. Hitrost je lahko podatek o tem, kako avtomatizirano postaja otrokovo branje, vendar le, če jo povežemo z drugimi vprašanji:
Ali bere natančno?
Ali razume prebrano?
Ali dela manj napak kot prej?
Ali se po napaki zna popraviti?
Ali napreduje glede na svoje prejšnje branje?
Ali se ob branju počuti bolj samozavestno?
V 2. razredu je hitrost torej lahko del spremljanja bralnega razvoja, ne pa glavno merilo uspešnosti.
3. razred: hitrost postane bolj uporaben diagnostični podatek
V 3. razredu pri številnih otrocih dekodiranje postopno postaja bolj avtomatizirano. Otrok za prepoznavanje posameznih besed porabi manj miselnega napora, zato mu ostane več pozornosti za razumevanje vsebine.
Takrat lahko hitrost bolj sistematično spremljamo kot del ocene bralne tekočnosti, vendar nikoli sama zase.
Število prebranih besed gledamo skupaj z:
natančnostjo,
vrstami napak,
razumevanjem,
izraznostjo,
upoštevanjem ločil,
primernostjo besedila.
Ob tem je pomembno poudariti, da razvoj pri vseh otrocih ne poteka enako. Pri otrocih s specifičnimi učnimi težavami, jezikovnimi težavami, pozornostnimi težavami ali manj bralnimi izkušnjami je lahko dekodiranje tudi v 3. razredu še precej naporno. Zato vedno gledamo otrokov dejanski razvojni položaj, ne samo razreda.
Spremljanje ni isto kot ocenjevanje
Pri začetnih bralcih hitrost branja spodbujamo in spremljamo, ne pa ocenjujemo kot glavno merilo uspešnosti.
Glasno branje učitelju pomaga ugotavljati napredek in prepoznati področja, kjer otrok še potrebuje podporo. To je zelo pomembna razlika.
Spremljanje pomeni: opazujem, da lahko razumem otrokov proces in mu pomagam.
Ocenjevanje pomeni: vrednotim dosežek.
Pri začetnem branju mora imeti spremljanje prednost pred ocenjevanjem. Če otrok glasno bere zato, da odrasli sliši, kje potrebuje podporo, je to lahko zelo koristno. Če pa glasno branje postane predvsem situacija preverjanja, primerjanja ali pritiska, lahko izgubi svojo podporno vrednost.
Kako časovni pritisk vpliva na otroka?
Branje na čas pri začetnih bralcih ni nevtralna situacija. Ko otrok ve, da ga merimo, lahko začne brati drugače kot v varni in sproščeni bralni situaciji.
Namesto da bi pozornost usmeril v pomen besedila, jo pogosto usmeri v hitrost, napake in pričakovanja odraslega. Lahko začne razmišljati:
“Moram biti hiter.”
“Ne smem se zmotiti.”
“Drugi bodo boljši.”
“Spet bom prepočasen.”
Pod časovnim pritiskom lahko otrok:
bere bolj površno,
pogosteje ugiba besede,
preskakuje dele besedila,
slabše upošteva ločila,
napačno prebere končnice,
hitreje izgubi razumevanje,
postane napet, zadržan ali manj samozavesten.
Pri nekaterih otrocih merjenje časa ne pokaže njihovega najboljšega branja, ampak njihovo branje pod stresom. Zato moramo biti pri interpretaciji hitrosti zelo previdni. Številka lahko odraža tudi otrokovo stisko, ne le njegove bralne zmožnosti.
Kdaj hitrost ni dober pokazatelj bralne uspešnosti?
Hitrost ni zanesljiv pokazatelj bralne uspešnosti, kadar otrok še nima utrjenih temeljnih bralnih spretnosti ali kadar hitrost dosega na račun kakovosti.
To se zgodi, kadar otrok:
pogosto ugiba besede,
zamenjuje črke ali zloge,
napačno bere končnice,
bere hitro, a netočno,
preskakuje besede,
ne upošteva ločil,
po branju ne zna povedati vsebine,
bere besedilo, ki je zanj pretežko,
ob merjenju postane napet ali prestrašen.
V takih primerih število prebranih besed v minuti pove zelo malo o kakovosti branja. Lahko celo ustvari napačen vtis.
Konkretni primeri iz prakse
Primer 1: hitro, a netočno branje
Otrok prebere veliko besed v minuti. Na prvi pogled deluje uspešen, ker bere hitro. Toda med branjem preskakuje krajše besede, napačno bere končnice in ne upošteva ločil. Po branju ne zna povedati, kaj se je zgodilo v besedilu.
Takšno branje ni kakovostno tekoče branje. Otrok sicer dosega hitrost, vendar ne bere dovolj natančno in z razumevanjem. V tem primeru ne potrebuje dodatnega pritiska k hitrejšemu branju, ampak podporo pri natančnosti, sledenju smislu in razumevanju.
Primer 2: počasneje, a natančno branje
Otrok bere počasneje. Pri daljših besedah se ustavi, jih razčleni in včasih ponovno prebere. Vendar večino besed prebere pravilno, opazi napako in se popravi. Po branju zna povedati, kaj je prebral.
Takšno branje je morda počasno, vendar razvojno dragoceno. Otrok gradi zanesljivost. Pri njem najprej podpiramo natančnost, razumevanje in samozavest. Hitrost se bo razvijala postopno, ko bo dekodiranje bolj avtomatizirano.
Primer 3: napredek glede na sebe
Otrok je v začetku šolskega leta bral zelo počasi, pogosto se je ustavljal in zamenjeval podobne črke. Nekaj mesecev kasneje še vedno ni med hitrejšimi bralci v razredu, vendar bere bolj zanesljivo, naredi manj napak in bolje razume vsebino.
Če ga primerjamo z vrstniki, lahko spregledamo njegov napredek. Če pa ga primerjamo z njegovim prejšnjim branjem, vidimo pomemben razvoj.
Zato je pri začetnih bralcih veliko bolj smiselno vprašanje:
Kako otrok napreduje glede na svoje prejšnje branje?
ne pa:
Koliko otrok zaostaja za drugimi?
Zakaj primerjanje z vrstniki ni koristno?
Primerjanje števila prebranih besed z vrstniki pri začetnih bralcih praviloma nima velike pedagoške vrednosti. Otroci v branje vstopajo z različnimi predznanji, jezikovnimi izkušnjami, bralno izpostavljenostjo, tempom razvoja, samozavestjo in morebitnimi učnimi težavami.
Če otrok izve, da njegovi sošolci berejo hitreje, mu to praviloma ne pomaga brati bolje. Pogosteje mu prinese pritisk, sram, strah pred napako ali občutek neuspeha.
Za otroka je veliko bolj koristno, da odrasli spremlja njegov individualni napredek:
Ali bere bolj natančno kot prej?
Ali naredi manj napak?
Ali lažje poveže besede v poved?
Ali bolje razume?
Ali si bolj zaupa?
Ali bere z manj odpora?
Takšna primerjava je razvojno pravičnejša in strokovno uporabnejša.
Kdaj je smiselno delati tudi na hitrosti?
Hitrost postane smiseln cilj šele takrat, ko otrok že bere dovolj natančno in zanesljivo, vendar tako počasi, da zaradi napora izgublja pomen prebranega.
Če otrok vso pozornost porabi za prepoznavanje posameznih besed, mu lahko zmanjka miselnega prostora za razumevanje. Takrat je smiselno razvijati avtomatizacijo branja.
Vendar cilj ni:
beri čim hitreje.
Cilj je:
beri dovolj tekoče, da lahko razumeš.
To je bistvena razlika. Hitrosti ne razvijamo zaradi številke, ampak zato, da otrok lažje sledi pomenu besedila.
Kaj je bolj strokovno kot “branje na čas”?
Glasno branje je lahko zelo koristno, kadar je vodeno, podporno in usmerjeno v napredek. Problem ni glasno branje samo po sebi, ampak branje pod pritiskom, tekmovanjem ali stalnim merjenjem.
Bolj koristne prakse so:
kratka in redna bralna vaja,
ponavljajoče branje istega besedila,
eho branje,
branje v paru,
branje z odraslim modelom,
pogovor o prebranem,
izbira besedil, ki so otroku ravno prav zahtevna.
Pri ponavljajočem branju otrok večkrat bere isto besedilo. Ker mu besedilo postaja bolj znano, lahko manj energije porabi za dekodiranje in več za izraznost ter razumevanje.
Pri eho branju odrasli najprej prebere poved ali krajši del besedila, otrok pa nato ponovi. Tako otrok sliši model tekočega, naravnega branja.
Pri branju v paru otrok bere skupaj z odraslim ali bolj zanesljivim bralcem. To zmanjša pritisk in omogoča varno podporo.
Pomemben del vsake bralne vaje je tudi pogovor o prebranem. S tem otroku sporočamo, da namen branja ni samo pravilna izvedba, ampak razumevanje.
Kaj lahko rečemo otroku namesto “hitreje”?
Besede odraslega otroku sporočajo, kaj je pri branju pomembno. Če otrok pogosto sliši samo “hitreje”, lahko začne verjeti, da je dobro branje predvsem hitro branje.
Bolj podporne spodbude so:
“Preberi še enkrat, tokrat bolj natančno.”
“Poglej celo besedo.”
“Ustavi se pri piki.”
“Poskusi prebrati tako, da bo zvenelo kot govor.”
“Kaj se je zgodilo v tem delu?”
“Katera beseda ti je bila težka?”
“Opazil/a sem, da si se sam popravil.”
“Preberi tako, da boš razumel.”
Takšne povedi otroka usmerjajo v natančnost, razumevanje, izraznost in samozavedanje. To so temelji kakovostnega branja.
Kaj naj bo glavno vprašanje odraslih?
Namesto da najprej vprašamo:
Koliko besed prebere v minuti?
je pri začetnih bralcih bolj smiselno vprašati:
Ali bere natančno?
Ali razume, kar prebere?
Ali napreduje glede na svoje prejšnje branje?
Ali dela manj napak?
Ali se zna po napaki popraviti?
Ali bere z večjo zanesljivostjo?
Ali ob branju ostaja varen, miren in motiviran?
Ti podatki povedo veliko več o otrokovem bralnem razvoju kot sama številka.
V prvih letih opismenjevanja ne vzgajamo najhitrejših bralcev. Vzgajamo bralce, ki berejo natančno, z razumevanjem, dovolj tekoče, samozavestno in radi.
Hitrost je lahko kazalnik razvoja bralne tekočnosti, ni pa cilj začetnega opismenjevanja. Pri začetnih bralcih jo lahko spodbujamo in spremljamo, vendar je ne postavljamo kot glavno merilo uspešnosti.
Najprej gradimo bralne temelje.
Potem razvijamo tekočnost.
Hitrost pride kot posledica dobro podprtega, natančnega in razumljenega branja.
Dobro branje ni najhitrejše branje. Dobro branje je branje, ki otroku omogoča razumevanje, razmišljanje in pozitiven odnos do pisane besede.
Viri
- Zavod RS za šolstvo: Postopno, sistematično in individualizirano opismenjevanje in razvijanje bralne pismenosti
- International Literacy Association: Reading Fluently Does Not Mean Reading Fast
- National Reading Panel: Teaching Children to Read