IZVRŠILNE FUNKCIJE

 Veščine, ki otroku pomagajo pri učenju, organizaciji in samostojnosti

Veliko staršev opazi, da otrok veliko ve, dobro razume snov in zna odgovor povedati ustno, potem pa pri domači nalogi obstane že pri vprašanju, kako sploh začeti.

Nekateri otroci:

• pozabljajo navodila,
• izgubljajo stvari,
• težko dokončajo nalogo,
• hitro obupajo,
• ali imajo občutek, da jih delo zelo hitro preobremeni.

Pogosto zato slišijo: »Saj zna, samo bolj bi se moral potruditi.« V resnici pa se v ozadju pogosto skrivajo težave na področju izvršilnih funkcij. Veliko otrok ne potrebuje več opozarjanja, ampak več razumevanja, jasne strukture, konkretnih strategij in dovolj pozitivnih izkušenj, da lahko postopno razvijajo samostojnost, vztrajnost in občutek kompetentnosti.

 

Kaj so izvršilne funkcije?

Izvršilne funkcije so temelj številnih veščin, ki jih otrok potrebuje pri učenju in vsakdanjem življenju. Ne razvijajo se čez noč in ne pri vseh otrocih enako hitro.

So miselni procesi, ki nam pomagajo:

• organizirati delo,
• usmerjati pozornost,
• načrtovati,
• nadzorovati impulze,
• uravnavati vedenje in čustva,
• vztrajati pri dejavnosti tudi takrat, ko ni prijetna ali lahka.

Gre za veščine, ki otroku pomagajo, da svoje znanje učinkovito uporabi v vsakodnevnih situacijah.

Otrok lahko na primer razume snov, pa vseeno ne zna organizirati učenja; ne ve, kako začeti nalogo; preskoči pomemben korak; ali se med delom hitro izgubi. Zato izvršilne funkcije niso povezane samo z učenjem, ampak vplivajo tudi na: samostojnost, organizacijo vsakdana, odnose, čustveno odzivanje in otrokovo samozavest.

 

Izvršilne funkcije niso isto kot inteligenca

Otrok ima lahko dobre intelektualne sposobnosti, veliko znanja, dobro razumevanje … pa kljub temu težko organizira delo ali vztraja pri nalogi. Takšni otroci pogosto delujejo raztreseno, neorganizirano, pozabljivo, ali nedosledno.

Starši pogosto povedo: »Doma zna razložiti snov, pri testu pa popolnoma odpove.« Ali: »Če sedim zraven njega, naredi. Sam pa ne zmore začeti.«

To običajno ni vprašanje lenobe, ampak težav pri organizaciji, samoregulaciji ali usmerjanju pozornosti. Veliko otrok zato ne potrebuje več pritiska, ampak več strukture, jasnih korakov in konkretnih strategij.

 

Kako se izvršilne funkcije razvijajo?

Izvršilne funkcije se razvijajo postopno — od zunanjega vodenja do vedno večje samostojnosti.

Mlajši otrok še potrebuje veliko opomnikov, usmerjanja, pomoči pri organizaciji in podporo odraslega pri uravnavanju vedenja ter čustev.

Postopoma pa otrok razvija sposobnosti načrtovanja, organizacije, spremljanja lastnega dela in samostojnega reševanja problemov.

Pomembno je vedeti, da razvoj izvršilnih funkcij traja dolgo, vse do adolescence in zgodnje odraslosti. Zato je povsem normalno, da otrok določenih veščin še ne obvlada samostojno, čeprav jih odrasli pogosto pričakujemo prej.

 

Kako se težave pogosto kažejo v vsakdanjem življenju?

Težave pri izvršilnih funkcijah se pogosto pokažejo zelo konkretno.

Otrok lahko:

• pogosto izgublja potrebščine,
• pozablja domače naloge,
• težko sledi večstopenjskim navodilom,
• začne pospravljati sobo, potem pa po nekaj minutah dela nekaj povsem drugega,
• pri učenju hitro izgubi občutek, kaj sploh mora narediti.

Nekateri otroci imajo največ težav pri začetku dela, organizaciji časa, oceni, koliko časa bodo potrebovali, ali pri vztrajanju, ko naloga postane zahtevnejša.

Pogosto se zgodi tudi, da otrok veliko odlaga, hitro obupa, ali deluje nezainteresirano, čeprav ga neuspeh v resnici zelo obremenjuje.

 

Delovni spomin, pozornost in samokontrola

Pri mlajših otrocih se močno razvijajo predvsem delovni spomin, samokontrola in sposobnost usmerjanja pozornosti.

Delovni spomin otroku omogoča, da med dejavnostjo zadrži pomembne informacije. Npr. učitelj poda navodilo: »Vzemi moder zvezek, napiši naslov in reši prvi dve nalogi.« Otrok z manj učinkovitim delovnim spominom si pogosto zapomni le prvi del navodila ali pa med izvajanjem pozabi, kaj sploh mora narediti.

Veliko otrok zato ne potrebuje samo ponovitve snovi, ampak predvsem:

• krajša navodila,
• razdelitev nalog na korake,
• vizualno podporo,
• dovolj strukture.

 

Načrtovanje in organizacija

Z odraščanjem postajajo vedno pomembnejše višje izvršilne funkcije. Otrok se postopoma uči organizirati delo, razporejati čas, postavljati prioritete, in načrtovati korake do cilja. Nekateri učenci pri krajših nalogah nimajo večjih težav, težave pa se pokažejo pri: projektih, učenju za teste, pisanju daljših besedil, ali samostojnem delu doma. Takrat pogosto vidimo neurejene zapiske, občutek preobremenjenosti, odlašanje, ali težavo, kako sploh začeti.

Otroku pogosto zelo pomaga, če večjo nalogo razdelimo na manjše in bolj pregledne korake. Namesto: »Nauči se za test.« je pogosto učinkoviteje: danes pregledava snov, jutri utrdiva ključne pojme, nato rešiva primere in na koncu še ponoviva.

 

Samoregulacija in čustveno odzivanje

Izvršilne funkcije pomembno vplivajo tudi na uravnavanje čustev. Nekateri otroci težko prenesejo frustracijo, hitro obupajo, burno reagirajo, ali se zelo težko ponovno umirijo. To ne pomeni nujno, da so nevzgojeni ali namerno neubogljivi.

Pogosto imajo več težav pri nadzoru impulzov, prepoznavanju lastnih občutkov in uravnavanju odzivov.

Tak otrok lahko ob težji nalogi zelo hitro reče: »Ne znam.«  »Ne bom.«  »To je brez veze.«  V resnici pa je pogosto predvsem preobremenjen ali prestrašen pred neuspehom.

Zelo pomembno je, da odrasli otroku pomagamo poimenovati občutke, razvijati strategije umirjanja in postopno graditi občutek kompetentnosti.

 

Metakognicija – razmišljanje o lastnem učenju

Pri starejših učencih postaja vedno pomembnejša tudi metakognicija.

To pomeni, da otrok:

• razmišlja o svojem učenju,
• spremlja lastno razumevanje,
• prepoznava napake,
• razvija učinkovite strategije.

Otrok z bolj razvito metakognicijo zna na primer povedati kako se je učil, kaj mu pomaga, kaj mu povzroča težave in kaj bi naslednjič naredil drugače. Nekateri otroci pa težko ocenijo svoje znanje, ne opazijo napak, ali uporabljajo strategije, ki niso učinkovite.

Zato ni pomembno samo, da otroka učimo vsebine, ampak tudi kako se učiti, kako organizirati delo in kako spremljati lasten napredek.

 

Kako lahko odrasli podpiramo razvoj izvršilnih funkcij?

Izvršilne funkcije se ne razvijajo samo z opozarjanjem: »Bodi bolj organiziran.« Razvijajo se postopno, skozi konkretne izkušnje, ponavljanje, model odraslega in dovolj strukturirano okolje.

Veliko pomaga:

• jasna rutina,
• vizualna podpora,
• check-listi,
• razdelitev nalog na korake,
• pomoč pri organizaciji časa,
• postopno zmanjševanje pomoči.

Pomembno je tudi, da otrok ob tem doživlja občutek uspeha, varnosti in zaupanja vase.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• izrazito težko organizira delo,
• pogosto izgublja stvari,
• težko začne nalogo,
• hitro obupa,
• pozablja navodila,
• ali ima velike težave s samostojnim učenjem.

Posamezne težave so v razvoju povsem običajne. Če pa težave vztrajajo dlje časa, pomembno vplivajo na otrokovo funkcioniranje, povzročajo veliko frustracije ali začne otrok zaradi njih izgubljati samozavest … je smiselno dodatno spremljanje in podpora.