KAKO OTROKA PRAVILNO UVAJAMO V ZAČETNO BRANJE?

Začetno branje ni tekmovanje v hitrosti, ampak razvojni proces, ki pri različnih otrocih poteka različno hitro. Nekateri otroci potrebujejo več časa, več ponavljanja in več postopnosti. To ne pomeni, da so manj sposobni. Ko otrok ob učenju branja doživlja podporo, občutek varnosti in postopne uspehe, lahko branje postopoma postane manj naporno, bolj tekoče in predvsem bolj pozitivna izkušnja.

 

Učenje branja ni samo učenje črk. Gre za razvojni in postopni proces, pri katerem otrok postopoma razvija:

• glasovno zavedanje,
• povezavo glas–črka,
• zlivanje glasov v besede,
• tekočnost,
• razumevanje prebranega.

 

Način, kako otroka uvajamo v začetno branje, pomembno vpliva na kasnejšo tekočnost branja, samozavest pri učenju, odnos do knjig in uspešnost pri opismenjevanju. Zato ni vseeno, kako otrok začne brati.

 

Učenje branja se začne z glasom, ne s črko

Preden otrok začne povezovati črke v besede, mora najprej dobro razviti zavedanje glasov. To pomeni, da sliši glasove v besedi, razlikuje med njimi, prepoznava začetne glasove in razume, da so besede sestavljene iz manjših glasovnih delov.

Zato začetno opismenjevanje ne temelji samo na učenju črk, ampak predvsem na razvoju poslušanja in fonološkega zavedanja.

Otrok mora glas najprej slišati, prepoznati, razlikovati in šele nato povezati z zapisom.

 

Glas ni isto kot ime črke

To je zelo pomembna razlika, ki jo odrasli pogosto nehote spregledamo. Pri začetnem branju otrok potrebuje glas, ne imena črke.

Pravilno:

• /m/
• /s/
• /p/

Nepravilno:

• “mə”
• “sə”
• “pə”

Če otrok bere preko imen črk oziroma s polglasnikom, si branje močno oteži.

Namesto: MAMA   → /mmmm–aaaa–mmmm–aaaa/ → mama

začne brati: “mə–a–mə–a”

Otrok mora tako najprej “prevesti” ime črke v glas in šele nato povezati besedo. To predstavlja dodatno in nepotrebno miselno obremenitev. Zato je pri začetnem učenju branja zelo pomembno, da otrok uporablja čiste glasove.

 

Kako poteka razvoj začetnega branja?

Razvoj začetnega branja običajno poteka postopno.

1. Razvoj glasovnega zavedanja

Otrok posluša glasove, prepoznava rime, deli besede na zloge, prepoznava začetne glasove in postopoma sliši posamezne glasove v besedi.

Primer: “Miza” se začne na glas /m/.

 

2. Povezava glas–črka

Otrok začne povezovati zapis črke z ustreznim glasom. Ko vidi črko M, prikliče glas /m/. Pomembno je, da je ta povezava natančna, stabilna in postopoma vedno hitrejša.

 

3. Glasovna sinteza

To je eden najzahtevnejših korakov začetnega branja.

Otrok mora posamezne glasove povezati v besedo.

Primer:

• mmmm–aaaa → ma
• ssss–ooo–k → sok

Na začetku je to počasno in zavestno, s ponavljanjem pa postaja vedno bolj avtomatizirano.

 

4. Prehod v bolj tekoče branje

Ko otrok pozna več glasov, uspešno povezuje glasove in vedno hitreje prepoznava besede, začne branje postajati bolj tekoče. Takrat otrok postopno prehaja od počasnega dekodiranja, k bolj avtomatiziranemu branju.

Pomembno je, da otrok pri začetnem branju glasove povezuje, vendar pri tem ne ostane predolgo na ravni počasnega glasovanja.

Cilj začetnega opismenjevanja je namreč postopni prehod od glasovanja, k vedno hitrejšemu povezovanju in nato k bolj avtomatiziranemu branju besed. Če otrok zelo dolgo ostaja pri izrazito počasnem glasovanju, lahko branje postane naporno, manj tekoče in težje usmerjeno v razumevanje. Zato je pomembno postopno razvijanje glasovne sinteze, tekočnosti in avtomatizacije branja.

 

 

Zakaj je začetno branje za otroka tako zahtevno?

Odraslim se začetno branje pogosto zdi preprosto, ker beremo avtomatizirano. Za otroka pa je to zelo zahtevna kognitivna naloga.

Pri branju mora hkrati prepoznati črko, priklicati ustrezen glas, si zapomniti zaporedje, povezati glasove, slediti smeri branja in ob tem še razumeti pomen. Zato začetno branje zahteva: veliko ponavljanja, postopnosti, občutka uspeha in dovolj časa.

Počasnost na začetku je normalen del razvoja.

 

 

Zakaj je pomembno “vlečenje” glasov?

Pri začetnem branju je zelo pomembno, da otrok glasove povezuje, ne pa našteva.

Primer: SONCE   → ssss–oooo–nnnn–c–eeee → sonce

Tak način otroku pomaga bolje slišati zaporedje glasov, lažje povezovati glasove v besedo in zmanjšuje obremenitev delovnega spomina.

Posebej uporabni so glasovi, ki jih lahko vlečemo:

• m,
• s,
• z,
• f,
• l …

 

Zakaj črkovanje ni dobra začetna pot?

Če otrok bere preko imen črk oziroma s polglasnikom, pogosto bere počasneje, manj tekoče, z več napora in z več napakami.

Primer: SONCE   → “sə–o–nə–cə–e”

Otrok mora najprej priklicati ime črke, nato glas in šele potem povezati besedo. To začetno branje močno oteži. Posledice so lahko: več frustracije, počasnejša avtomatizacija, več ugibanja in slabša bralna samozavest.

Zato pri začetnem opismenjevanju ne učimo črkovanja, ampak glasovno sintezo.

 

Ko branje postane vir pritiska

Veliko otrok začne ob učenju branja hitro doživljati pritisk. Branje lahko postane: preverjanje, popravljanje, iskanje napak, ali dokazovanje, ali “že zna”. Takrat otrok pogosto: izgublja samozavest, postane napet, se začne izogibati branju, ali začne verjeti, da mu branje “ne gre”.

Pri začetnem branju je veliko pomembneje, da: otrok poskuša, vztraja, doživlja uspeh in ob učenju ohrani občutek varnosti.

Napake so normalen del procesa učenja.

 

Kako lahko odrasli otroka najbolje podpremo?

Največ koristi imajo dejavnosti, kjer otrok ni pod pritiskom; ima ob sebi podporo odraslega; dobi dovolj časa; lahko postopno razvija samozavest.

Zelo koristno je:

• skupno branje,
• izmenično branje,
• poslušanje zgodb,
• glasovne igre,
• branje krajših besedil,
• večkratno branje istega besedila,
• pogovor o prebranem.

Pomembno je tudi, da:

• ne hitimo namesto otroka,
• ne popravljamo vsake napake,
• ne primerjamo z drugimi otroki.

Otrok za razvoj branja potrebuje predvsem občutek da zmore, da sme poskusiti in da napake niso nekaj nevarnega.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• zelo počasi usvaja črke,
• težko povezuje glasove v besede,
• pogosto ugiba,
• meša podobne črke ali glasove,
• bere z izrazitim naporom,
• se branju močno izogiba,
• ob učenju hitro postane frustriran.

Posamezna težava še ne pomeni nujno večjih primanjkljajev. Če pa težave vztrajajo dlje časa ali pomembno vplivajo na otrokovo samozavest in učenje, je smiselno dodatno spremljanje in podpora.