KAJ VSE JE BRANJE?

Zakaj branje ni samo prepoznavanje črk?

Branje je ena najpomembnejših spretnosti, ki jih otrok razvija v času šolanja. Ni pomembno le pri slovenščini, ampak vpliva na učenje pri skoraj vseh predmetih, na otrokovo samostojnost, samozavest in kasnejše vključevanje v vsakdanje življenje.

Otrok preko branja:

• pridobiva informacije,
• razume navodila,
• rešuje matematične naloge,
• se uči iz učbenikov,
• postopno razvija samostojnost pri učenju.

Težave pri branju zato pogosto vplivajo tudi na uspešnost pri drugih predmetih, na otrokovo samozavest in odnos do šole.

Ko otrok bere, ne gre samo za to, da prepozna črke in jih poveže v besedo. Branje je veliko bolj kompleksen proces.

Branje zato ni samo poznavanje črk. Je zapleten, razvojni in postopni proces, pri katerem se povezujejo jezik, poslušanje, vidno zaznavanje, pozornost, spomin, razumevanje in izkušnje.

Med branjem se hkrati povezuje več področij:

• vidno zaznavanje,
• prepoznavanje črk,
• povezovanje črk z glasovi,
• slušno in fonološko procesiranje,
• razumevanje pomena besed,
• delovni spomin,
• pozornost,
• sklepanje,
• povezovanje s predznanjem.

Zato branje ni preprosta spretnost, ki bi se razvila sama od sebe. Možgani se morajo za branje postopno “organizirati” in povezati vidne, jezikovne, slušne ter miselne procese.

 

Branje ni prirojena sposobnost

Govor se pri otroku razvija naravno skozi stik z ljudmi, jezikom in okoljem. Branje pa ni prirojena sposobnost.

Otrok se mora branja naučiti sistematično.

To pomeni, da mora postopno razviti:

• razumevanje govorjenega jezika,
• fonološko zavedanje,
• povezavo glas–črka,
• zlivanje glasov v besede,
• natančnost branja,
• tekočnost,
• razumevanje prebranega.

Učenje branja zato ni enkraten dogodek, ampak razvojna pot.

 

Razvoj branja poteka postopno

Otrok ne postane bralec čez noč. Razvoj običajno poteka skozi več stopenj.

 

1. Predbralne spretnosti

To so temelji, ki se razvijajo že pred vstopom v šolo.

Sem sodijo:

• govor,
• poslušanje,
• besedišče,
• pripovedovanje,
• fonološko zavedanje,
• zanimanje za knjige,
• zavedanje, da ima zapis pomen.

 

2. Začetno opismenjevanje

Otrok začne spoznavati črke in jih povezovati z glasovi. Uči se da črka predstavlja glas; da lahko glasove povežemo v besedo; da imajo zapisane besede pomen.

 

3. Avtomatizacija branja

Otrok postopoma bere vse bolj tekoče. Branje postaja hitrejše, bolj natančno, manj naporno, bolj usmerjeno v pomen.

 

4. Branje za učenje

Ko je branje dovolj tekoče, otrok branje uporablja kot orodje za učenje. Takrat ne bere več samo zato, da “prebere”, ampak zato, da razume, povezuje, sklepa in se uči iz besedila.

 

Tri temeljne ravni branja

Za učinkovito branje se morajo povezati tri pomembne ravni.

 

1. Tehnično branje

Tehnično branje pomeni, da otrok zna zapisane črke povezati z glasovi in jih združiti v besedo. Gre za dekodiranje. Otrok pri tem prepoznava črke, jih povezuje z glasovi, glasove združuje v besede, bere natančno. 

Če je ta del za otroka zelo naporen, porabi veliko energije že za samo prepoznavanje besed.

 

2. Tekočnost branja

Tekočnost pomeni, da otrok bere dovolj natančno, povezano in z ustreznim tempom. 

Tekoče branje ni isto kot hitro branje.

Pomembno je, da otrok bere:

• natančno,
• povezano,
• z ustreznimi premori,
• z razumevanjem,
• in brez pretiranega napora.

Ko branje postane bolj tekoče, otrok lažje usmeri pozornost na pomen besedila.

 

3. Razumevanje prebranega

Razumevanje je cilj branja.

Otrok mora znati:

• razumeti pomen besed,
• slediti vsebini,
• povezovati informacije,
• sklepati,
• prepoznati sporočilo,
• povezati prebrano s svojim znanjem in izkušnjami.

Lahko se zgodi, da otrok besedilo tehnično prebere, vendar ga ne razume dobro. Zato pri branju ne gledamo samo tega, ali otrok “zna prebrati”, ampak tudi, ali razume, kaj je prebral.

 

Branje ni samo glasno in hitro branje

Pomembno je razumeti, da dobro branje ni samo glasno in hitro branje besedila.

Otrok lahko:

• bere hitro, a površno,
• bere pravilno, a brez razumevanja,
• ali bere tekoče, vendar si vsebine ne zapomni.

Zato pri spremljanju branja vedno gledamo:

• natančnost,
• tekočnost,
• razumevanje,
• in tudi otrokovo doživljanje branja.

 

Zakaj imajo nekateri otroci težave z branjem?

Težave pri branju se lahko pojavijo na različnih ravneh.

Otrok ima lahko težave:

• s prepoznavanjem črk,
• s povezovanjem črk in glasov,
• z zlivanjem glasov v besede,
• s tekočnostjo,
• z razumevanjem,
• s pozornostjo,
• z delovnim spominom,
• ali z motivacijo za branje.

Zato ni dovolj, da rečemo samo: “Otrok slabo bere.”

Pomembno je ugotoviti, kje v procesu branja se zatakne.

Ali otrok težko povezuje glasove?
Bere zelo počasi?
Bere pravilno, a ne razume?
Se hitro utrudi?
Se branju izogiba?
Ob branju izgublja samozavest?

Odgovori na ta vprašanja nam pomagajo izbrati pravo obliko podpore.

 

Kako se težave pri branju pogosto kažejo navzven?

Veliko otrok svojih stisk ne pokaže neposredno.

Namesto tega lahko:

• začnejo zavračati branje,
• se izogibajo domačim nalogam,
• hitro obupajo,
• postanejo čustveno občutljivi,
• izgubijo samozavest,
• razvijejo odpor do knjig,
• začnejo verjeti, da “niso dobri v branju”.

Veliko otrok začne ob težavah pri branju razvijati tudi:

• strah pred glasnim branjem,
• izogibanje šolskemu delu,
• občutek neuspeha,
• prepričanje, da niso dovolj sposobni.

Če otrok pri branju potrebuje več časa ali dodatno podporo, to ne pomeni, da se ne trudi ali da ne zmore.

Pomeni, da potrebuje ustrezno pot, dovolj varnosti, pravočasno podporo in odrasle, ki razumejo, kaj se v procesu branja dogaja.

Ko otrok dobi pravo podporo, dovolj časa, primerne strategije in občutek, da zmore, lahko branje postopoma postane manj naporno, bolj razumljivo in predvsem bolj uspešna izkušnja.

Včasih otrok ne potrebuje več vaj ali več pritiska, ampak odraslega, ki razume, kako zahteven je lahko proces učenja branja, ter mu pomaga graditi znanje, samozavest in občutek uspeha korak za korakom.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

✔ zelo počasi usvaja črke
✔ težko povezuje glasove v besede
✔ pogosto zamenjuje podobne črke ali glasove
✔ bere zelo počasi in z veliko napora
✔ pogosto ugiba besede
✔ izgublja vrstico med branjem
✔ po branju težko pove, kaj je prebral
✔ se branju izogiba
✔ ob branju hitro postane utrujen, jezen ali žalosten
✔ začne verjeti, da “ne zna” ali “ni dober v branju”

Posamezen znak še ne pomeni nujno večjih težav. Če pa se težave pojavljajo dlje časa, otroka ovirajo pri učenju ali vplivajo na njegovo samozavest, je smiselno poiskati strokovno podporo.

 

Kako lahko pomaga specialni pedagog?

Specialni pedagog pomaga ugotoviti, na katerem področju branja otrok potrebuje največ podpore.

Pri delu se lahko osredotoči na:

• razvoj predbralnih spretnosti,
• fonološko zavedanje,
• povezavo glas–črka,
• natančnost branja,
• tekočnost,
• bralno razumevanje,
• bralne strategije,
• organizacijo učenja,
• in krepitev otrokove samozavesti.

Pomembno je, da otrok ne dobi samo več vaj, ampak prave vaje, primeren pristop in občutek, da zmore napredovati.

Specialnopedagoška podpora temelji na individualnem pristopu, prilagojenem tempu razvoja ter razumevanju otrokovih močnih področij in težav.

Pomemben del podpore predstavlja tudi sodelovanje s starši, saj otrok najbolj napreduje takrat, ko odrasli okoli njega delujemo usklajeno, podporno in brez pretiranega pritiska.