KO OTROK PRI UČENJU IZGUBLJA ZAUPANJE VASE

Vsak otrok pri učenju ne potrebuje enake podpore. Nekateri otroci potrebujejo predvsem več časa, drugi več strukture, tretji drugačne strategije dela ali bolj postopno vodenje skozi proces učenja.

Ko odrasli pravočasno prepoznamo, da v ozadju težav ni samo “nemotiviranost”, ampak pogosto občutek neuspeha in izgubljanja zaupanja vase, lahko otroku veliko lažje pomagamo ohranjati ne le učni napredek, ampak tudi občutek kompetentnosti, varnosti in pripravljenosti za nove izzive.

Zakaj težava pogosto ni samo v znanju?

Veliko otrok v šolo ne pride brez motivacije. Na začetku si večina otrok želi biti uspešna, želi ugajati odraslim, doživeti pohvalo in občutek, da nekaj zmorejo. Potem pa nekateri otroci postopoma začnejo govoriti: »Ne znam.«,  »To je pretežko.«,  »Itak mi ne bo uspelo.«

Nekateri začnejo odlašati, drugi se hitro razjezijo, tretji se ob učenju umaknejo ali delujejo, kot da jim sploh ni mar.

Starši pogosto ob tem občutijo zmedo: »Saj zna.«,  »Doma razume, v šoli pa ne pokaže.«,  »Če bi se bolj potrudil, bi zmogel.«  Vendar težava pogosto ni samo v znanju. V ozadju se lahko postopoma razvija občutek neuspeha in izgubljanje zaupanja vase.

Kako nastaja občutek neuspeha?

Otroci svojo uspešnost zelo hitro začnejo povezovati s tem, kako jih vidi okolje.

Če otrok pogosto doživlja neuspeh, potrebuje več časa kot vrstniki, se zelo trudi, rezultat pa še vedno ni takšen, kot se od njega pričakuje, … lahko začne dobivati občutek: »Z mano je nekaj narobe.« 

To pogosto vidimo pri otrocih:

• z učnimi težavami,
• težavami pri branju in pisanju,
• težavami s pozornostjo,
• počasnejšim tempom učenja,
• ali težavami pri organizaciji in izvršilnih funkcijah.

Tak otrok pogosto vloži ogromno energije že v to, da sploh sledi pouku ali dokonča nalogo. Navzven pa odrasli velikokrat vidijo predvsem rezultat, ne pa napora, ki je v ozadju. Ko se občutek neuspeha ponavlja dlje časa, otrok pogosto ne izgubi samo motivacije za učenje, ampak začne izgubljati tudi občutek kompetentnosti.

Naučena nemoč – ko otrok začne verjeti, da ne zmore

V strokovni literaturi pogosto govorimo o naučeni nemoči. To pomeni, da otrok po več ponavljajočih izkušnjah neuspeha začne verjeti, da njegov trud ne vpliva več na rezultat. Takrat pogosto ne vidimo več samo težav pri učenju, ampak tudi spremembe v vedenju in odnosu do dela.

Nekateri otroci sploh nočejo začeti naloge, hitro obupajo, ves čas iščejo pomoč, se izogibajo branju, ali že vnaprej rečejo: »Ne znam.« Drugi razvijejo navidezno nezainteresiranost: »Saj me ne zanima.« V resnici pa pogosto ne gre za pomanjkanje interesa, ampak za zaščito pred novim občutkom neuspeha. Če otrok verjame, da mu ne bo uspelo, je včasih lažje odlašati, se umakniti, ali sploh ne poskusiti, kot ponovno doživeti občutek, da ni dovolj dober.

“Noče” ali “ne zmore”?

To je eno najpomembnejših vprašanj, ki si ga moramo odrasli zastaviti. Nekateri otroci navzven delujejo nemotivirano, uporniško, ali nezainteresirano. V resnici pa so pogosto preobremenjeni, utrujeni od neuspehov, prestrašeni pred napako, ali prepričani, da jim tako ali tako ne bo uspelo. Otrok, ki pri vsaki nalogi pričakuje neuspeh, pogosto ne potrebuje še več pritiska, ampak predvsem občutek, da lahko nekaj naredi uspešno.

Veliko otrok pri učenju ne potrebuje dodatnega opozarjanja: »Samo potrudi se.«  Pogosto potrebujejo bolj postopne zahteve, občutek varnosti, jasne korake, prilagoditve in izkušnjo uspeha.

Samozavest pri učenju ne nastane iz pohval

Otroška samozavest se ne razvije samo iz stavkov: »Bravo.«,  »Super si.« Samozavest pri učenju se začne razvijati takrat, ko otrok nekaj razume, nekaj zmore, opazi svoj napredek in dobi občutek: »To mi je uspelo.«

Če otrok ves čas doživlja pretežke zahteve, primerjanje, stalno popravljanje, ali občutek, da zaostaja, … pohvala sama pogosto ne pomaga veliko. Veliko pomembneje je, da otrok ob učenju doživlja občutek kompetentnosti, možnost uspeha in dovolj pozitivnih izkušenj.

Prav zato je pri otrocih z učnimi težavami tako pomembno, da zahtevnost prilagajamo njihovemu trenutnemu funkcioniranju in ne samo kronološki starosti ali pričakovanjem okolice.

Otroci pogosto zelo dobro skrivajo stisko

Nekateri otroci o svojih občutkih ne govorijo neposredno. Namesto tega:

• zavračajo šolo,
• nočejo brati,
• se razjezijo ob nalogi,
• jokajo pri učenju,
• ali delujejo, kot da jim ni mar.

V resnici pa jih neuspeh pogosto zelo boli. 

Veliko otrok začne svojo vrednost povezovati s šolskim uspehom. Če imajo občutek, da niso uspešni, lahko začnejo verjeti, da tudi sami niso dovolj dobri. Takrat težava ni več samo učenje. Takrat začnemo izgubljati otrokovo samozavest, občutek varnosti, motivacijo in pripravljenost za nove izzive.

Kaj otroku pomaga?

Otroci pri učenju pogosto ne potrebujejo več pritiska, več opozarjanja ali več strahu pred neuspehom. Potrebujejo predvsem:

• občutek, da jih razumemo,
• dovolj postopnosti,
• realna pričakovanja,
• jasne strukture,
• izkušnje, da lahko napredujejo.

Zelo pomembno je tudi, da odrasli opazimo trud, vztrajnost, majhne premike in ne samo končnega rezultata. 

Ko otrok ob učenju ponovno začne doživljati občutek uspeha, se pogosto začne spreminjati tudi njegov odnos do dela, napak in samega sebe.