POSTOPEK USMERJANJA OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMI

Zapis temelji na zakonodaji Republike Slovenije, veljavni julija 2026. Upoštevani so Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1), novela ZUOPP-1B, Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer se uporabljajo. Ker se nekatere določbe novele ZUOPP-1B začnejo uporabljati 1. septembra 2026, je to v zapisu posebej pojasnjeno.

 

Kaj je postopek usmerjanja?

Ko se pri otroku dlje časa pojavljajo izrazite težave na področju učenja, pozornosti, vedenja, komunikacije, socialnega vključevanja ali razvoja, se starši pogosto začnejo spraševati, ali njihov otrok potrebuje odločbo o usmeritvi.

Za večino družin je to obdobje povezano z negotovostjo in številnimi vprašanji.

Ali otrok res potrebuje usmerjanje?

Kaj odločba pomeni za njegovo šolanje?

Ali bo zaradi tega obravnavan drugače?

Kaj z odločbo sploh pridobi?

 

Takšna vprašanja so povsem razumljiva. Postopek usmerjanja namreč ni le administrativni postopek, temveč pogosto pomeni pomembno prelomnico v otrokovem izobraževanju.

Pomembno je razumeti, da namen usmerjanja ni ugotavljanje, »kaj je z otrokom narobe«, temveč prepoznavanje njegovih vzgojno-izobraževalnih potreb. Cilj postopka je ugotoviti, kakšno podporo, prilagoditve in pogoje otrok potrebuje, da bo lahko čim uspešneje sodeloval v vzgojno-izobraževalnem procesu in razvijal svoje potenciale.

Usmerjanje je zato pravni postopek, s katerim se otroku omogoči dostop do pravic, ki jih brez odločbe praviloma ne more uveljavljati.

Pri odločanju komisija ne presoja zgolj zdravstvene diagnoze ali posameznega izvida. Njena naloga je veliko širša – oceniti mora otrokovo funkcioniranje v vzgojno-izobraževalnem okolju, vpliv težav na njegovo učenje in vključevanje ter presoditi, ali običajne oblike podpore zadostujejo ali pa otrok potrebuje dodatne pravice, določene z odločbo o usmeritvi.

 

Usmerjanje praviloma ni prvi korak

Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da se ob večjih učnih ali razvojnih težavah takoj začne postopek usmerjanja.

V resnici zakon in strokovna praksa izhajata iz načela, da mora otrok pomoč prejeti čim prej, vendar najprej z ukrepi, ki so na voljo znotraj rednega vzgojno-izobraževalnega sistema.

To pomeni, da se pred začetkom postopka usmerjanja praviloma preveri, ali je mogoče otrokove težave uspešno omiliti z različnimi oblikami pomoči v vrtcu ali šoli.

V slovenskem prostoru se že vrsto let uporablja 5-stopenjski model pomoči, ki temelji na načelu postopnega povečevanja intenzivnosti podpore. Model ni bil neposredno določen v ZUOPP-1, temveč je izhajal iz strokovnih smernic Zavoda RS za šolstvo in predstavlja uveljavljen strokovni standard pri obravnavi otrok z učnimi in drugimi težavami.

Njegovo osnovno izhodišče je preprosto: otrok naj prejme toliko podpore, kolikor jo potrebuje – ne več in ne manj. Če se otrok na manj intenzivne oblike pomoči dobro odzove, nadaljnji ukrepi niso potrebni. Če težave kljub pomoči vztrajajo, se podpora postopoma stopnjuje.

Model običajno vključuje pet stopenj.

Na prvi stopnji pomoč zagotavlja učitelj oziroma vzgojitelj pri vsakodnevnem delu. To lahko vključuje prilagoditve pri pouku, dodatna pojasnila, diferencirano delo, pomoč pri dopolnilnem pouku ali podporo v okviru podaljšanega bivanja.

Če se izkaže, da to ne zadostuje, sledi druga stopnja, v kateri se aktivneje vključi šolska svetovalna služba. Ta skupaj z učitelji spremlja otrokovo napredovanje, načrtuje dodatne prilagoditve in sodeluje s starši.

Na tretji stopnji otrok prejema dodatno individualno ali skupinsko pomoč. Ta je bolj ciljno usmerjena in intenzivnejša, namenjena pa je odpravljanju ali zmanjševanju težav, ki pomembneje vplivajo na njegovo funkcioniranje.

Če tudi ta pomoč ne prinese pričakovanega napredka, sledi četrta stopnja, pri kateri se vključijo zunanje strokovne ustanove ali strokovnjaki, na primer svetovalni centri, centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, razvojne ambulante ali drugi specialisti. Njihova naloga je dodatno oceniti otrokove potrebe ter predlagati nadaljnje oblike podpore.

Šele kadar se pokaže, da otrok kljub vsem izvedenim ukrepom še vedno potrebuje obsežnejše prilagoditve ali dodatne pravice, ki jih šola brez odločbe ne more zagotoviti, pride v poštev peta stopnja – postopek usmerjanja po ZUOPP-1.

Pomembno je poudariti, da 5-stopenjski model sam po sebi ni upravni postopek in tudi ne pomeni, da mora vsak otrok obvezno napredovati skozi vseh pet stopenj. Njegov namen je zagotoviti, da otrok prejme ustrezno pomoč že takrat, ko se težave pojavijo, ter da se usmerjanje začne predvsem takrat, ko običajne oblike podpore niso več dovolj.

 

Kaj prinaša novela ZUOPP-1B?

Novela ZUOPP-1B, ki se začne uporabljati 1. septembra 2026, prvič tudi na zakonski ravni podrobneje ureja sistem podpore in pomoči učencem v osnovni šoli še pred začetkom postopka usmerjanja.

To pomeni pomemben premik v razumevanju podpore otrokom. Doslej je bil kontinuum pomoči predvsem strokovno priporočilo, po noveli pa zakon jasneje poudarja, da mora šola sistematično načrtovati in izvajati različne oblike podpore, preden se začne postopek usmerjanja, kadar je to glede na otrokove težave smiselno.

Namen teh sprememb ni oteževati dostopa do usmerjanja, temveč zagotoviti, da otrok pravočasno prejme ustrezno pomoč in da se usmerjanje uporablja predvsem takrat, ko redne oblike podpore ne zadostujejo več.

Hkrati novela krepi tudi sodelovanje med šolo, starši in strokovnimi službami ter poudarja pomen sprotnega spremljanja učinkov posameznih oblik pomoči.

To pa ne pomeni, da bo moral vsak otrok najprej opraviti vseh pet stopenj pomoči.

Če so otrokove posebne potrebe izrazite in jasno ugotovljene – na primer pri slepoti, gluhoti, težji gibalni oviranosti, motnjah v duševnem razvoju ali drugih primerih, kjer je že od začetka očitno, da bo potreboval prilagojen program ali dodatne pravice – lahko postopek usmerjanja steče tudi brez predhodnega izvajanja vseh oblik pomoči.

Vsak primer se zato presoja individualno.

 

Kdo lahko začne postopek usmerjanja?

Postopek usmerjanja se začne na podlagi pisne zahteve.

V skladu z ZUOPP-1 jo lahko vložijo:

• starši oziroma drugi zakoniti zastopniki otroka,
• vzgojno-izobraževalni ali socialnovarstveni zavod, v katerega je otrok vključen oziroma bo vključen, če oceni, da je treba preveriti ustreznost programa ali otrokove potrebe po dodatni podpori.

V praksi pobuda najpogosteje nastane po več pogovorih med starši, učitelji, vzgojitelji in šolsko svetovalno službo. Pogosto je postopek predlagan tudi po opravljenih pregledih pri psihologu, specialnem in rehabilitacijskem pedagogu, logopedu ali drugih strokovnjakih.

Če zahtevo vloži vrtec ali šola, morajo biti starši s tem seznanjeni. Postopek usmerjanja namreč temelji na sodelovanju med starši in strokovnimi delavci, saj je kakovostna izmenjava informacij pomembna za celostno razumevanje otrokovih potreb.

 

Kako se začne postopek?

Postopek se začne z vložitvijo uradne zahteve za usmerjanje pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo.

Zahteva mora biti vložena na predpisanem obrazcu in mora vsebovati vso potrebno dokumentacijo, ki omogoča strokovno presojo otrokovega funkcioniranja.

Če je vloga nepopolna ali ji manjkajo pomembni dokumenti, Zavod vlagatelja pozove, da jo v določenem roku dopolni. Šele ko je dokumentacija popolna, lahko komisija začne njeno vsebinsko obravnavo.

Prav kakovost predložene dokumentacije pogosto pomembno vpliva na hitrost in kakovost celotnega postopka.

 

Katero dokumentacijo je treba priložiti?

Osrednji del postopka predstavlja strokovna dokumentacija.

Njen namen ni zbiranje čim več izvidov, temveč čim bolj celovit prikaz otrokovega funkcioniranja.

Praviloma se priložijo psihološka poročila, specialno-pedagoška mnenja, logopedska poročila, zdravstveni izvidi, razvojne ocene, mnenja drugih strokovnjakov ter druga dokumentacija, ki pojasnjuje otrokove posebne potrebe.

Praviloma dokumentacija ne sme biti starejša od dveh let, saj mora odražati otrokovo trenutno stanje.

Posebej pomembno je tudi poročilo vrtca ali šole.

To ni zgolj formalnost, ampak eden ključnih dokumentov v postopku.

V njem strokovni delavci opišejo otrokovo vsakodnevno funkcioniranje, njegove močne strani, področja težav, učni ali razvojni napredek, že izvedene prilagoditve, oblike pomoči, ki jih je otrok prejemal, ter njihovo učinkovitost.

Prav iz tega poročila komisija pogosto dobi najboljši vpogled v to, kako otrok deluje v naravnem vzgojno-izobraževalnem okolju.

Če je otrok glede na svojo starost in razvoj sposoben izraziti svoje mnenje, se lahko v postopku upošteva tudi njegovo stališče. To je skladno z načelom spoštovanja otrokove pravice do sodelovanja v postopkih, ki se nanašajo nanj.

 

Kaj se zgodi po oddaji vloge?

Ko Zavod Republike Slovenije za šolstvo prejme popolno dokumentacijo, začne voditi upravni postopek.

Dokumentacijo nato obravnava komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki jo imenuje minister, pristojen za vzgojo in izobraževanje.

Komisijo praviloma sestavljajo specialni in rehabilitacijski pedagog, psiholog in zdravnik, glede na otrokove posebne potrebe pa lahko pri njenem delu sodelujejo tudi drugi strokovnjaki.

Njena naloga ni postavljanje medicinske diagnoze. Komisija presoja predvsem, kako otrok funkcionira v vzgojno-izobraževalnem procesu in ali zaradi svojih posebnih potreb potrebuje prilagojen program oziroma dodatne pravice.

Pri tem pregleda vso predloženo dokumentacijo, prouči poročilo vrtca ali šole, po potrebi pridobi dodatna pojasnila ter lahko zahteva dopolnitev dokumentacije.

Komisija lahko otroka povabi tudi na dodatno strokovno obravnavo ali razgovor, če presodi, da je to potrebno za kakovostno odločanje. To pa ni obvezno v vsakem postopku. Veliko primerov je mogoče strokovno presoditi že na podlagi predložene dokumentacije in poročil strokovnih delavcev.

V vseh primerih mora biti presoja individualna, strokovna in celostna, saj je namen postopka ugotoviti otrokove dejanske potrebe in ne zgolj potrditi ali ovreči posamezne diagnoze.

 

Kaj je strokovno mnenje komisije?

Ko komisija za usmerjanje pregleda vso razpoložljivo dokumentacijo in po potrebi pridobi dodatna pojasnila ali opravi dodatno strokovno obravnavo, pripravi strokovno mnenje. To je eden ključnih dokumentov v postopku usmerjanja, saj predstavlja strokovno podlago za izdajo odločbe o usmeritvi.

Strokovno mnenje ni upravna odločba in z njim otrok še ne pridobi pravic. Njegov namen je strokovno utemeljiti, ali otrok izpolnjuje pogoje za usmerjanje in kakšna oblika vzgoje in izobraževanja oziroma podpore je glede na njegove potrebe najprimernejša.

Komisija pri pripravi mnenja izhaja iz načela celostne obravnave. Ne presoja zgolj posamezne diagnoze ali rezultatov testiranj, temveč skuša razumeti otrokovo celotno funkcioniranje – kako se vključuje v skupino, kako se uči, kako samostojno opravlja naloge, kako komunicira, kakšne so njegove močne strani in na katerih področjih potrebuje dodatno podporo.

V strokovnem mnenju komisija praviloma opredeli:

• ali otrok izpolnjuje pogoje za usmeritev med otroke s posebnimi potrebami,
• v katero skupino otrok s posebnimi potrebami se uvršča,
• kateri vzgojno-izobraževalni program je zanj najprimernejši,
• katere prilagoditve in podporo potrebuje za uspešno vključevanje,
• predlog obsega in oblike dodatne strokovne pomoči,
• druge pogoje, ki so pomembni za njegovo vzgojo in izobraževanje.

Strokovno mnenje je vedno rezultat presoje konkretnega otroka. Dva otroka z enako zdravstveno diagnozo zato ne bosta nujno prejela enakih priporočil, saj lahko enaka diagnoza pri različnih otrocih zelo različno vpliva na njihovo funkcioniranje.

 

Ali imajo starši možnost sodelovati tudi po pripravi strokovnega mnenja?

Da. Eden pomembnejših procesnih varoval v postopku je pravica staršev oziroma drugih zakonitih zastopnikov, da se z vsebino strokovnega mnenja seznanijo, še preden je izdana odločba.

Zavod Republike Slovenije za šolstvo jim strokovno mnenje vroči in jim omogoči, da nanj podajo pripombe.

Rok za podajo pripomb je osem dni od vročitve strokovnega mnenja.

Ta možnost ni zgolj formalnost. Starši lahko opozorijo na dejstva ali okoliščine, ki jih komisija morda ni upoštevala, predložijo novo strokovno dokumentacijo ali opozorijo na morebitne nepravilnosti oziroma nejasnosti v mnenju.

Če Zavod Republike Slovenije za šolstvo presodi, da so pripombe utemeljene oziroma da bi lahko vplivale na odločitev, lahko od komisije zahteva:

• dopolnitev strokovnega mnenja,
• dodatno obrazložitev ugotovitev,
• ponovno obravnavo otroka.

Če starši pripomb ne podajo ali če Zavod oceni, da dodatna strokovna obravnava ni potrebna, se postopek nadaljuje z izdajo odločbe.

 

Kako poteka izdaja odločbe?

Na podlagi strokovnega mnenja uradna oseba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo vodi nadaljnji upravni postopek in izda odločbo o usmeritvi.

Odločba je upravni akt, s katerim se otroku priznajo pravice, določene po ZUOPP-1. Šele z izdajo odločbe nastane pravna podlaga za izvajanje prilagoditev in drugih oblik podpore.

Če je bilo strokovno mnenje že dokončno usklajeno in ni potrebe po njegovi dopolnitvi, mora Zavod odločbo izdati najpozneje v 30 delovnih dneh od prejema strokovnega mnenja.

Gre za zakonski rok, vendar lahko na skupno trajanje postopka vplivajo različne okoliščine, na primer dopolnjevanje dokumentacije, dodatna strokovna mnenja ali ponovna obravnava komisije.

Zaradi tega celoten postopek od vložitve zahteve do prejema odločbe pogosto traja dlje od enega meseca.

 

Kaj vsebuje odločba o usmeritvi?

Odločba mora jasno in nedvoumno določiti otrokove pravice ter način njihovega uresničevanja.

V njej so praviloma navedeni:

• skupina otrok s posebnimi potrebami, v katero je otrok usmerjen,
• vzgojno-izobraževalni program, v katerega se vključuje,
• vrtec, šola ali drug zavod, v katerega se otrok vključuje,
• datum vključitve v program,
• obseg in oblika dodatne strokovne pomoči,
• izvajalci posameznih oblik pomoči,
• potrebne prilagoditve pri izvajanju programa,
• pripomočki, prostor ali oprema, ki jih otrok potrebuje,
• morebitni začasni ali stalni spremljevalec,
• druge pravice, ki izhajajo iz zakonodaje,
• rok preverjanja ustreznosti usmeritve, kadar je to potrebno določiti.

Odločba ne predstavlja zgolj administrativnega dokumenta. Je pravna podlaga, na podlagi katere mora vrtec ali šola otroku zagotoviti vse pravice in podporo, določene v njej.

 

Kakšne pravice imajo starši v postopku?

Postopek usmerjanja temelji na načelu sodelovanja staršev. Ti niso zgolj vlagatelji zahteve, ampak aktivni udeleženci postopka.

Med postopkom imajo pravico:

• vložiti zahtevo za usmerjanje,
• predlagati in predložiti strokovno dokumentacijo,
• dopolnjevati vlogo,
• biti seznanjeni z ugotovitvami komisije,
• podati pripombe na strokovno mnenje,
• vložiti pritožbo zoper odločbo prve stopnje,
• uveljavljati druge procesne pravice, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku.

Aktivno sodelovanje staršev je pomembno, saj prav oni otroka najbolje poznajo in lahko pomembno prispevajo k razumevanju njegovega funkcioniranja v vsakdanjem življenju.

 

Ali se je mogoče pritožiti?

Če se starši ali drug vlagatelj z izdano odločbo ne strinjajo, imajo pravico vložiti pritožbo.

Pritožbo je treba vložiti v 15 dneh od vročitve odločbe.

O pritožbi odloča ministrstvo, pristojno za vzgojo in izobraževanje, kot drugostopenjski organ.

Drugostopenjski organ preveri zakonitost in pravilnost odločbe ter sprejme svojo odločitev.

Če se vlagatelj tudi z dokončno odločbo ne strinja, lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, sproži upravni spor pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije.

 

Kakšna je razlika med vročitvijo, dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe?

To je eno izmed vprašanj, ki staršem povzroča največ nejasnosti.

Vročitev pomeni, da je odločba uradno dostavljena staršem oziroma drugemu vlagatelju. S tem začnejo teči zakonski roki.

Po vročitvi začne teči 15-dnevni pritožbeni rok.

Če pritožba ni vložena, odločba po izteku tega roka postane dokončna, s tem pa jo je mogoče začeti izvrševati.

Če je pritožba vložena, odločba prve stopnje še ni dokončna. O njej odloči ministrstvo kot drugostopenjski organ. Ko je odločeno tudi o pritožbi, postane odločba dokončna.

Pravnomočnost pomeni, da odločbe ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku.

V vsakdanji praksi starši pogosto uporabljajo izraz »pravnomočna odločba«, čeprav zakon v zvezi z vključitvijo otroka uporablja predvsem pojem dokončne odločbe.

 

Kaj se zgodi po dokončnosti odločbe?

Ko odločba postane dokončna, nastanejo obveznosti tako za starše kot za vzgojno-izobraževalni zavod.

Starši morajo otroka vključiti v vrtec, šolo ali drug zavod, določen v odločbi, v 15 dneh po dokončnosti odločbe, razen če je v odločbi določen drugačen rok.

Vrtec ali šola, navedena v odločbi, pa mora otroka sprejeti in mu zagotoviti izvajanje vseh pravic, ki iz odločbe izhajajo.

Odločba zato ni zgolj dokument, ki opisuje otrokove potrebe, temveč predstavlja zavezujočo pravno podlago za organizacijo podpore v vzgojno-izobraževalnem procesu.

 

Najpogostejše zmote o usmerjanju

Postopek usmerjanja spremlja veliko napačnih predstav, ki lahko pri starših povzročijo dodatno stisko.

»Če ima otrok diagnozo, bo zagotovo dobil odločbo.«

Ne drži. Zdravstvena diagnoza je pomemben del strokovne dokumentacije, vendar sama po sebi še ne pomeni, da otrok izpolnjuje pogoje za usmerjanje. Komisija presoja predvsem vpliv otrokovih težav na njegovo vzgojo in izobraževanje.

»Če otrok dobi odločbo, bo moral zamenjati šolo.«

Ne nujno. Velika večina otrok z odločbo ostane vključena v isto šolo, kjer obiskujejo program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali drug ustrezen program, ki ga določa odločba.

»Odločba pomeni nižje zahteve.«

Ne. Namen usmerjanja ni zniževanje pričakovanj, temveč ustvarjanje pogojev, v katerih lahko otrok svoje znanje in sposobnosti pokaže na način, ki je zanj primeren.

»Usmerjanje otroka zaznamuje za vse življenje.«

Odločba o usmeritvi ni trajna oznaka otroka. Ustreznost usmeritve se lahko preverja, po potrebi pa se lahko postopek ponovno začne in odločba spremeni, če se otrokove potrebe skozi razvoj spremenijo.

 

 

Za številne starše je odločitev za začetek postopka usmerjanja ena zahtevnejših odločitev v času otrokovega šolanja. Pogosto jo spremljajo občutki negotovosti, strah pred stigmatizacijo ali skrb, da bo otrok zaradi odločbe obravnavan drugače.

V resnici je namen usmerjanja povsem drugačen. Postopek omogoča, da se otrokove potrebe strokovno ocenijo in da se mu zagotovi podpora, ki jo za uspešno vključevanje v vzgojno-izobraževalni proces dejansko potrebuje.

Usmerjanje zato ni cilj samo po sebi, temveč sredstvo za uresničevanje otrokove pravice do primernega izobraževanja. Kadar je postopek izveden strokovno, pravočasno in v sodelovanju med starši, vrtcem ali šolo ter drugimi strokovnjaki, lahko pomembno prispeva k temu, da otrok razvije svoje potenciale, doživlja več uspeha pri učenju in se v šolskem okolju počuti sprejetega ter varnega.

Najpomembnejše sporočilo za starše je, da odločba sama po sebi otroka ne opredeljuje. Opredeljuje pa pravice in podporo, ki mu pripadajo, da bo lahko svoje zmožnosti razvijal v okolju, ki razume njegove potrebe in mu omogoča enake možnosti za uspeh kot njegovim vrstnikom.