OD IGRANJA DO PISANJA
IZVRŠILNE FUNKCIJE
Zakaj nekateri otroci veliko vedo, a težko spravijo misli na papir?
Veliko otrok zna odgovor povedati, razložiti snov ali sodelovati v pogovoru, potem pa pri pisanju: piše zelo počasi, potrebuje ogromno časa, hitro obupa, ali zapiše bistveno manj, kot dejansko zna.
Starši pogosto rečejo:
- »V glavi zna, zapisati pa ne more.«
- »Ko govori, pove ogromno. Pri pisanju pa obstane.«
- »Za eno poved porabi ogromno energije.«
V takšnih primerih pogosto ne gre za pomanjkanje znanja ali truda, ampak za težave na področju fluentnosti pisanja.
Kaj sploh pomeni fluentnost pisanja?
Fluentnost pisanja pomeni, da otrok piše dovolj tekoče, dovolj avtomatizirano in z dovolj malo napora, da lahko več pozornosti nameni vsebini. Ko pisanje postane bolj avtomatizirano, otrok manj razmišlja o samem oblikovanju črk, lažje sledi svojim idejam, hitreje zapisuje misli in se bolj osredotoča na pomen.
Če mora otrok med pisanjem ogromno energije vlagati že v oblikovanje črk, orientacijo, pritisk, priklic črk ali organizacijo zapisa, se poveča kognitivna obremenitev. To pomeni, da možganom ostane manj prostora za: organizacijo misli, tvorjenje povedi, razmišljanje o vsebini in spremljanje pomena zapisanega. Zato se lahko zgodi, da otrok zna povedati veliko, pri pisanju pa deluje bistveno manj uspešen.
Fluentnost pisanja ni isto kot “lepa pisava”
Otrok ima lahko lepo pisavo, pa vseeno zelo počasno in naporno pisanje. Ali pa nekoliko manj urejen zapis, vendar dobro avtomatizirano in funkcionalno pisanje.
Pri fluentnosti nas zanima predvsem koliko napora otrok vlaga v zapis, kako tekoče piše, kako dolgo zmore vztrajati in ali lahko med pisanjem razmišlja tudi o vsebini.
Pisanje ni samo motorična spretnost
Ko otrok piše, ne razvija samo gibanja roke, ampak tudi: organizacijo misli, načrtovanje, jezikovno izražanje, oblikovanje povedi in sposobnost povezovanja idej v smiselno celoto.
Zato lahko otrok z zelo dobrim ustnim izražanjem pri pisanju deluje bistveno manj uspešen. Nekateri otroci pri pouku veliko vedo, vendar ne uspejo dovolj hitro zapisati odgovorov, potrebujejo veliko časa za prepisovanje ali med pisanjem izgubijo nit svojih misli. Zaradi tega lahko delujejo manj uspešni, kot v resnici so.
Fluentnost pisanja se ne razvije samo z “več pisanja”. Razvija se postopno: skozi avtomatizacijo, gibanje, izkušnje, občutek uspeha in dovolj varno okolje, kjer otrok lahko vadi brez stalnega pritiska.
Kaj mora otrok med pisanjem usklajevati?
Pisanje je za možgane zelo zahtevna dejavnost. Otrok mora med pisanjem hkrati načrtovati vsebino, priklicati besede, oblikovati črke, slediti vrstici, nadzorovati gibanje roke, ohranjati pozornost, spremljati zapis in preverjati, ali zapisano ustreza njegovim mislim. Zato ni nenavadno, da nekateri otroci pri pisanju zelo hitro postanejo utrujeni, počasni, frustrirani ali se začnejo pisanju izogibati.
Kako prepoznamo, da je pisanje za otroka zelo naporno?
Nekateri znaki se pokažejo zelo hitro.
Otrok lahko:
- piše izrazito počasi,
- zelo dolgo oblikuje posamezne črke,
- pogosto briše zapis,
- močno pritiska na papir,
- hitro potoži, da ga boli roka,
- med pisanjem pogosto menjava položaj telesa,
- izgublja prostor na listu,
- po nekaj stavkih popolnoma izgubi motivacijo,
- pri prepisovanju zelo zaostaja,
- potrebuje bistveno več časa kot vrstniki,
- ali pri pisanju napiše veliko manj, kot dejansko zna povedati.
To pri otroku pogosto povzroča občutek neuspeha, frustracijo in zmanjšano samozavest.
Zakaj nekateri otroci težko razvijejo fluentnost pisanja?
Vzroki so lahko zelo različni. Pri nekaterih otrocih so v ospredju:
- finomotorične težave,
- slabša grafomotorika,
- počasnejša avtomatizacija,
- težave s pozornostjo,
- izvršilnimi funkcijami,
- ali večja utrudljivost.
Pri drugih otrocih pa je težava predvsem v tem, da pisanje še ni dovolj avtomatizirano. To pomeni, da otrok še vedno ogromno energije porablja za samo oblikovanje črk, orientacijo, nadzor gibanja ali priklic zapisa. Zato mu pogosto zmanjka prostora za organizacijo misli, tvorjenje povedi in vsebino.
Zakaj je avtomatizacija tako pomembna?
Ko določena spretnost postane avtomatizirana, jo možgani izvajajo z manj napora. To je podobno kot pri vožnji s kolesom. Na začetku mora otrok razmišljati o ravnotežju, pedalih, smeri in zaviranju. Kasneje pa to postane bolj samodejno.
Podobno je pri pisanju. Ko otrok ne razmišlja več toliko o obliki črk, smeri potez ali pritisku, lahko več energije usmeri v razmišljanje, organizacijo besedila in izražanje idej.
Zakaj nekateri otroci pri pisanju hitro obupajo?
Veliko otrok se zelo trudi, vendar odrasli tega pogosto ne opazimo. Če je pisanje za otroka počasno, zelo naporno in povezano z občutkom neuspeha, se lahko začne pisanju izogibati. Nekateri otroci odlašajo z nalogami, pogosto hodijo pit ali na stranišče, se jezijo ob pisanju ali zelo hitro rečejo: »Ne znam.« Včasih ne gre za pomanjkanje motivacije, ampak za to, da je pisanje zanje res izredno naporno.
Kako lahko pomagamo pri razvoju fluentnosti pisanja?
Pomembno je, da otrok ne razvija samo količine pisanja, ampak predvsem učinkovitost in občutek uspeha.
Veliko pomaga: postopnost, krajše in pogostejše dejavnosti, dovolj časa, multisenzorni pristopi in zmanjševanje pretiranega pritiska. Pomembno je tudi da ne popravljamo vsake malenkosti, da ne ocenjujemo samo končnega izdelka in da opazimo tudi trud.
Pri mnogih otrocih pomaga:
- pisanje po večjih površinah,
- uporaba različnih materialov,
- ritmične grafomotorične dejavnosti,
- krajši zapisi,
- ali strukturirana podpora pri organizaciji besedila.
Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?
Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar:
- pisanje tudi po daljšem obdobju ostaja zelo počasno,
- otrok ob pisanju doživlja izrazito frustracijo,
- se pisanju močno izogiba,
- ima velike težave s prepisovanjem,
- hitro izgublja pozornost,
- ali je razlika med ustnim znanjem in zapisom zelo velika.
Pomembno je tudi opazovati koliko energije otrok vlaga v zapis, kako dolgo zmore vztrajati in kako močno pisanje vpliva na njegovo samozavest.
Posamezne težave še ne pomenijo nujno večjih primanjkljajev. Če pa težave pomembno vplivajo na otrokovo funkcioniranje, počutje in odnos do šolskega dela, je smiselno dodatno spremljanje in podpora.
Fluentnost pisanja se ne razvije samo z “več pisanja”. Razvija se postopno: skozi avtomatizacijo, gibanje, izkušnje, občutek uspeha in dovolj varno okolje, kjer otrok lahko vadi brez stalnega pritiska.