RAZVOJNE OSNOVE UČENJA PISANJA PRI OTROKU

Razvoj pisanja je dolgotrajen proces, ki pri različnih otrocih poteka različno hitro. Nekateri otroci potrebujejo več časa, več gibanja, več senzoričnih izkušenj in več postopnosti, da lahko razvijejo tekoče in funkcionalno pisanje. 

Velikokrat odrasli na pisanje gledamo predvsem kot na učenje črk, zapisovanje besed, ali “lepo pisavo”. V resnici pa je učenje pisanja veliko več kot to. Gre za kompleksen razvojni proces, pri katerem se med seboj povezujejo: gibalne spretnosti, zaznavanje, jezik, pozornost, spomin, organizacija in otrokovo čustveno doživljanje.

Pisanje je zato ena najzahtevnejših veščin, ki se jih otrok uči v začetnem obdobju šolanja. Ni samo šolska spretnost, ampak pomembno orodje za izražanje, učenje, sporazumevanje in razvoj otrokove samostojnosti.

Pisanje se ne razvije “čez noč”, ampak postopno. Otrok mora pred samim pisanjem razviti veliko temeljnih sposobnosti, ki mu kasneje omogočajo, da lahko piše dovolj natančno, dovolj tekoče in z vedno manj napora.

 

Pisanje ni samo oblikovanje črk

Ko otrok piše, mora hkrati:

• nadzorovati gibanje roke,
• držati ustrezen prijem pisala,
• slediti vrstici,
• usmerjati pogled,
• priklicati obliko črke,
• povezovati glasove in črke,
• ohranjati pozornost,
• in razmišljati o vsebini zapisa.

Zato je pisanje za mnoge otroke na začetku zelo zahtevna naloga.

Nekateri otroci se hitro utrudijo, pišejo zelo počasi, močno pritiskajo na papir, imajo nečitljiv zapis, ali se pisanju začnejo izogibati. 

Pogosto odrasli vidimo predvsem končni izdelek, otrok pa med pisanjem vlaga veliko energije že v samo izvedbo zapisa. To ne pomeni nujno lenobe ali pomanjkanja truda. Pogosto pomeni, da določene razvojne osnove še niso dovolj utrjene.

 

KATERE SPRETNOSTI OTROK POTREBUJE ZA UČENJE PISANJA?

1. Gibalne in posturalne osnove

Pisanje zahteva dobro razvito fino motoriko, stabilnost trupa in ustrezno telesno držo.

Otrok mora znati nadzorovati drobne gibe prstov, stabilizirati ramo in zapestje, usklajevati obe roki in dovolj dolgo vzdrževati položaj pri pisanju. Pomemben je tudi funkcionalen prijem pisala, ki omogoča bolj tekoče gibanje, ustrezen pritisk in manj utrujanja roke.

Pri nekaterih otrocih lahko opazimo:

• zelo močan ali zelo šibek pritisk na papir,
• okoren prijem pisala,
• hitro utrujenost roke,
• pogosto menjavanje prijema,
• ali naslanjanje glave in telesa na mizo.

Takšne težave lahko pomembno vplivajo na hitrost pisanja, čitljivost in otrokovo motivacijo.

 

2. Vidno-zaznavne in prostorske spretnosti

Pisanje ni samo gibanje roke. Otrok mora razviti tudi vidno zaznavanje, vidno-motorično koordinacijo in orientacijo na papirju.

To pomeni, da zna slediti vrstici, pisati v ustrezni smeri, uporabljati prostor na listu, razlikovati podobne oblike in ustrezno razporejati črke ter besede. Te spretnosti vplivajo na organizacijo zapisa, preglednost in čitljivost pisanja.

Težave se lahko kažejo kot:

• zrcalno pisanje,
• neenakomerna velikost črk,
• izpuščanje vrstic,
• neurejen zapis,
• težave z orientacijo na papirju,
• ali neustrezni razmiki med besedami.

Nekateri otroci imajo na primer lepo oblikovane posamezne črke, vendar je celoten zapis nepregleden in prostorsko slabo organiziran.

 

3. Jezikovne in kognitivne sposobnosti

Pisanje je tesno povezano tudi z jezikom. Otrok mora prepoznati glasove, jih povezati s črkami, ohranjati zaporedje in razumeti pomen zapisanega. 

Pri pisanju sodelujejo tudi:

• pozornost,
• delovni spomin,
• hitrost procesiranja,
• in sposobnost organizacije.

Otrok mora med pisanjem pogosto hkrati razmišljati o vsebini, oblikovati črke, ohranjati smer pisanja in nadzorovati zapis. Zato je pisanje za mnoge otroke na začetku zelo miselno obremenjujoče. Nekateri otroci zaradi velikega napora pri samem zapisovanju težje sledijo vsebini ali hitreje izgubijo pozornost.

 

4. Čustveno doživljanje pisanja

Na razvoj pisanja močno vpliva tudi otrokovo doživljanje uspeha. Če otrok pogosto doživlja neuspeh, je pri pisanju pod pritiskom, se primerja z drugimi, ali dobiva predvsem opozorila glede napak; lahko začne razvijati odpor do pisanja, frustracijo, negotovost ali občutek, da “ni dovolj dober”.

Veliko otrok se ob pisanju zelo trudi, vendar tega odrasli pogosto ne opazimo, ker vidimo predvsem končni zapis. Nekateri otroci se zato pisanju izogibajo, odlašajo z nalogami, hitro obupajo ali ob pisanju postanejo čustveno zelo občutljivi. Pomembno je, da otrok ob učenju doživlja postopnost, občutek uspeha, dovolj časa in podporo.

 

KAKO OBIČAJNO POTEKA RAZVOJ PISANJA?

Predopismenjevalno obdobje

Preden otrok začne pisati črke, razvija: finomotorične spretnosti, grafomotoriko, koordinacijo oko–roka, orientacijo in nadzor gibanja. To poteka predvsem skozi: risanje, igro, sledenje linijam, sestavljanje, rezanje, modeliranje in različne senzorične dejavnosti. Zato so dejavnosti, ki se odraslim včasih zdijo “samo igra”, v resnici zelo pomembna priprava na kasnejše pisanje.

 

Začetno učenje pisanja

Kasneje se otrok začne učiti oblikovanja črk, smeri potez, povezovanja glasov in črk ter zapisovanja besed. Na začetku je pisanje počasno, zavestno in pogosto precej naporno. Otrok mora vložiti veliko energije že v samo oblikovanje črk. Zato se lahko zgodi, da piše zelo počasi, potrebuje veliko usmerjanja ali se med pisanjem hitro utrudi. To je v začetnem obdobju pogosto razvojno pričakovano.

 

Avtomatizacija pisanja

S postopnim utrjevanjem postaja pisanje bolj tekoče, bolj organizirano in manj naporno. Ko otrok ne porablja več toliko energije za samo oblikovanje črk, lahko več pozornosti usmeri v vsebino, razmišljanje, organizacijo besedila in izražanje idej. To je pomemben razvojni prehod. Pri nekaterih otrocih avtomatizacija poteka počasneje, zato pisanje še dlje časa ostaja zelo naporno.

 

KDAJ JE SMISELNO BITI BOLJ POZOREN?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• zelo nerad piše,
• se ob pisanju hitro utrudi,
• močno pritiska na papir,
• piše zelo počasi,
• ima izrazito nečitljiv zapis,
• težko sledi vrstici,
• pogosto obrača črke,
• ali ob pisanju hitro postane frustriran.

Pozorni smo lahko tudi, kadar:

• otrok po kratkem pisanju potoži, da ga boli roka,
• pogosto briše zapis,
• ima velike razlike v velikosti črk,
• težko prepisuje s table,
• ali se začne pisanju izrazito izogibati.

Posamezna težava še ne pomeni nujno večjih primanjkljajev. Če pa težave vztrajajo dlje časa ali pomembno vplivajo na otrokovo samozavest, počutje in šolsko delo, je smiselno dodatno spremljanje in podpora.

 

ZAKAJ JE ZGODNJA PODPORA POMEMBNA?

Pri pisanju se neučinkoviti vzorci hitro utrjujejo. Če otrok dlje časa piše z veliko napora, doživlja neuspeh, ali razvija odpor do pisanja, lahko to vpliva na samozavest, motivacijo, odnos do šolskega dela in pripravljenost za učenje.

Zgodnje prepoznavanje težav omogoča: bolj postopno učenje, ustrezne prilagoditve, razvoj učinkovitejših strategij in več pozitivnih izkušenj pri pisanju.

Pri podpori je pogosto pomembno sodelovanje staršev, učiteljev, specialnega pedagoga, logopeda, ali drugih strokovnjakov; odvisno od področja težav in otrokovih potreb.