BRALNO RAZUMEVANJE

Branje se ne razvije pri vseh otrocih enako hitro. Nekateri otroci za razvoj tekočega in razumevajočega branja potrebujejo več časa, več postopnosti, več vodenja in več pozitivnih izkušenj. Ko odrasli razumemo, koliko različnih procesov je vključenih v branje, lažje vidimo, da težava pogosto ni v lenobi ali pomanjkanju truda. Prav zato sta zgodnje prepoznavanje težav in ustrezna podpora pomembna ne le za razvoj branja, ampak tudi za otrokovo samozavest, odnos do učenja in občutek uspešnosti.

 

Zakaj nekateri otroci berejo tekoče, pa vseeno težko razumejo besedilo?

 

Veliko staršev občuti olajšanje, ko otrok začne brati. Otrok postopoma prepoznava črke, povezuje glasove, bere besede in počasi prehaja na vedno daljša besedila.

Vendar se pogosto šele takrat začnejo pojavljati nova vprašanja:

• Zakaj bere tako počasi?
• Zakaj bere brez ustreznih premorov?
• Zakaj po prebranem ne zna povedati, kaj je prebral?
• Zakaj besedilo sicer prebere, vendar ga ne razume dobro?

To je povsem razumljivo. Branje namreč ni samo pretvarjanje črk v glasove. Ko otrok osvoji začetno tehniko branja, mora postopoma razviti še tekočnost branja in bralno razumevanje. Prav ta dva procesa pogosto odločilno vplivata na uspešnost učenja v višjih razredih osnovne šole.

 

Kaj pomeni tekočnost branja?

Tekočnost branja pomeni, da otrok bere dovolj natančno, povezano, z ustreznim tempom in z osnovno ekspresijo oziroma intonacijo.

Pomembno pa je razumeti, da tekoče branje ni isto kot hitro branje. Otrok lahko bere: hitro, a površno; hitro, vendar z veliko napakami; ali hitro, pa kljub temu brez razumevanja. Zato tekočnosti ne ocenjujemo samo po hitrosti, ampak predvsem po tem, koliko napora otrok vloži v samo tehniko branja in koliko miselnega prostora mu ostane za razumevanje vsebine.

Ko je branje še zelo naporno, otrok veliko energije porablja za prepoznavanje besed, povezovanje glasov, sledenje vrstici in samo tehniko branja. Posledično mu pogosto zmanjka prostora za razumevanje, sklepanje, povezovanje informacij in pomnjenje prebranega. Otrok lahko zato besedilo prebere, vendar ga težko obnovi ali razume njegov globlji pomen.

Ko branje postaja bolj avtomatizirano, se zmanjša obremenitev delovnega spomina, branje postane manj naporno in otrok lahko več pozornosti usmeri v vsebino. Tekočnost je zato most med dekodiranjem in razumevanjem.

 

Kako se pogosto kaže nefluentno branje?

Nekateri otroci:

• berejo zelo počasi,
• se pogosto ustavljajo,
• berejo zatikajoče,
• razbijajo besede,
• izgubljajo vrstico,
• ali se ob branju hitro utrudijo.

Pogosto starši opazijo tudi, da otrok bere brez ustrezne intonacije, brez upoštevanja ločil, ali “besedo za besedo”, brez povezovanja pomena. Veliko staršev ob tem pomisli, da otrok premalo vadi, ni dovolj zbran, ali se premalo potrudi. V praksi pa pogosto vidimo, da otrok pri branju vlaga veliko truda, vendar je samo dekodiranje zanj še vedno zelo zahtevno in kognitivno obremenjujoče. To običajno pomeni, da dekodiranje še ni dovolj avtomatizirano, otrok potrebuje več strukturirane vaje, več postopnosti, ali drugačen način podpore.

 

Kaj vpliva na razvoj tekočnosti?

Na razvoj tekočnosti vpliva več medsebojno povezanih procesov. Pomembni so predvsem:

• stabilno dekodiranje,
• fonološko procesiranje,
• pozornost,
• delovni spomin,
• hitrost procesiranja,
• ter dovolj pogoste in ustrezno vodene bralne izkušnje.

Nekateri otroci potrebujejo več časa, da branje postane avtomatizirano. Zato ni smiselno pritiskati samo na hitrost, primerjati otroka z vrstniki, ali prezgodaj uvajati prezahtevnih besedil. Veliko pomembneje je, da otrok ob branju doživlja občutek uspeha in postopnega napredka.

 

Kako lahko tekočnost spodbujamo doma?

Največ koristi imajo dejavnosti, kjer otrok ne bere popolnoma sam, ampak ima podporo, model, ponavljanje in občutek varnosti. Zelo koristno je večkratno branje krajšega besedila, izmenično branje, branje v paru, skupno glasno branje, poslušanje odraslega modela in pogovor o prebranem. Pomembno je tudi, da otrok bere dovolj pogosto, vendar brez pretiranega pritiska. Pretiran pritisk pogosto zmanjša motivacijo in poveča odpor do knjig.

 

Kaj pa bralno razumevanje?

Bralno razumevanje pomeni, da otrok iz besedila oblikuje pomen. Pri tem povezuje informacije, uporablja predznanje, sklepa, razume odnose med dogodki in oblikuje celostno predstavo o vsebini. Branje zato ni samo tehnična spretnost, ampak proces aktivnega razmišljanja. Dobro tehnično branje še ne pomeni nujno tudi dobrega razumevanja. Otrok lahko bere tekoče in tehnično pravilno, pa ima kljub temu težave z razumevanjem pomena besedila.

 

Zakaj nekateri otroci berejo pravilno, a ne razumejo dobro?

Pri nekaterih otrocih se zgodi, da besedilo tehnično preberejo dovolj dobro, vendar njegovega pomena ne razumejo v celoti.

Takšni otroci pogosto:

• berejo dovolj tekoče,
• nimajo večjih težav pri dekodiranju,
• vendar težko:
  • povezujejo informacije,
  • sklepajo,
  • razumejo skrite pomene,
  • ali obnovijo vsebino.

Pogosto imajo težave predvsem pri:

• omejenem besedišču,
• jezikovnem razumevanju,
• sklepanju,
• delovnem spominu,
• spremljanju lastnega razumevanja med branjem.

Otrok lahko na primer brez večjih težav prebere zgodbo, potem pa težko odgovori: zakaj je lik nekaj naredil, kaj je bil glavni problem zgodbe, ali kaj se je iz besedila sploh naučil. Nekateri otroci po prebranem odstavku še sledijo vsebini, pri daljšem besedilu pa hitro izgubijo nit dogajanja, ker med branjem porabijo veliko energije že za samo tehniko branja.

 

Kako se težave pri bralnem razumevanju pogosto pokažejo?

Starši pogosto opazijo, da otrok bere “mehansko”, brez povezovanja pomena, ali da po nekaj prebranih vrsticah sploh ne ve več, kaj je prebral.

Otrok lahko:

• pravilno prebere besedilo,
• vendar težko pove, o čem je bral,
• odgovarja le na zelo preprosta vprašanja,
• težko sklepa,
• hitro izgubi nit zgodbe,
• ali si vsebine ne zapomni.

Takšne težave pogosto postanejo izrazitejše v višjih razredih, ko so besedila:

• daljša,
• zahtevnejša,
• in bolj abstraktna.

 

Kako lahko odrasli podpiramo bralno razumevanje?

Bralno razumevanje se ne razvija samo od sebe. Zelo pomembno je pogovarjanje o prebranem, postavljanje vprašanj, povezovanje z izkušnjami, razlaga novih besed in spodbujanje razmišljanja.

Po branju lahko otroka vprašamo:

• Kaj se je zgodilo?
• Zakaj misliš, da je lik to naredil?
• Kako bi se ti počutil?
• Kaj misliš, da se bo zgodilo naprej?
• Kaj je bilo najpomembnejše?

Takšna vprašanja pomagajo razvijati sklepanje, povezovanje informacij in globlje razumevanje besedila.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• bere izrazito počasi,
• se ob branju hitro utrudi,
• bere brez razumevanja,
• težko obnovi vsebino,
• pogosto ugiba,
• se močno izogiba branju,
• ali začne ob branju izgubljati samozavest.

Težav pri branju ni smiselno razumeti kot lenobo, pomanjkanje truda, ali nezainteresiranost. Veliko otrok se pri branju zelo trudi, čeprav to navzven ni vedno videti.