UČNE TEŽAVE PRI OTROCIH

Otroci z učnimi težavami so pogosto zelo ustvarjalni, radovedni, občutljivi, vztrajni in sposobni. Težava ni v tem, da se ne bi mogli učiti, ampak da pogosto potrebujejo drugačne poti do znanja.

Ko otrok dobi pravočasno podporo, primerne strategije in občutek, da zmore, lahko pomembno napreduje tako na učnem kot tudi na čustvenem področju.

Otrok ne potrebuje več pritiska, ampak odraslega, ki razume njegove težave, vidi njegova močna področja in mu pomaga ponovno začutiti uspeh pri učenju. 

Pravočasno prepoznavanje težav in ustrezna strokovna pomoč lahko pomembno zmanjšata stisko, okrepita otrokovo samozavest in mu pomagata razviti bolj pozitiven odnos do učenja ter šole.

 

Kdaj so del razvoja in kdaj otrok potrebuje več podpore?

Veliko otrok se med šolanjem sreča z obdobji, ko jim učenje povzroča več težav. To je lahko povsem normalen del razvoja, prilagajanja na šolske zahteve ali dozorevanja posameznih spretnosti.

Včasih pa težave niso le prehodne, ampak otroka pri učenju pomembno ovirajo ter vplivajo na njegovo samozavest, motivacijo in vsakodnevno funkcioniranje v šoli.

Pomembno je razumeti, da učne težave niso povezane z lenobo, nevzgojenostjo ali pomanjkanjem truda. Veliko otrok se zelo trudi, vendar kljub temu potrebuje drugačne pristope, več podpore ali prilagoditve pri učenju.

Pravočasno prepoznavanje težav lahko otroku pomembno olajša šolsko pot ter prepreči, da bi se ob učenju začel počutiti neuspešnega.

 

Kaj učne težave niso?

Učne težave ne pomenijo, da je otrok manj inteligenten, len, nezainteresiran, ali da se ne trudi dovolj. Veliko otrok z učnimi težavami se zelo trudi, vendar določene spretnosti usvajajo drugače, počasneje ali z več napora. Prav zato pogosto potrebujejo drugačne pristope, več podpore, več ponovitev in občutek uspeha pri učenju.

 

Kaj so učne težave?

Učne težave pomenijo, da ima otrok težave pri usvajanju in uporabi šolskih znanj ter spretnosti.

Težave se lahko kažejo:

• pri branju,
• pisanju,
• računanju,
• organizaciji učenja,
• pozornosti,
• pomnjenju,
• razumevanju navodil,
• ali pri splošnem šolskem funkcioniranju.

Pri nekaterih otrocih so težave blažje in prehodne, pri drugih pa bolj izrazite in dolgotrajne.

 

Splošne in specifične učne težave – kakšna je razlika?

Splošne učne težave

Splošne učne težave pomenijo, da ima otrok več težav na različnih področjih učenja.

Težave so lahko povezane z:

• počasnejšim razvojem določenih sposobnosti,
• težavami s pozornostjo,
• slabšimi delovnimi navadami,
• čustvenimi stiskami,
• jezikovnimi težavami,
• pomanjkanjem samozavesti,
• različnimi drugimi dejavniki.

Otrok lahko:

• počasneje usvaja novo snov,
• potrebuje več ponovitev,
• težje organizira delo,
• hitreje izgubi motivacijo,
• potrebuje več podpore pri učenju.

 

Specifične učne težave

Pri specifičnih učnih težavah pa so težave bolj izrazite in vezane na določena področja, kljub temu da je otrok sicer lahko radoveden, inteligenten in motiviran za učenje.

Najpogosteje govorimo o:

• disleksiji (težave pri branju),
• disgrafiji (težave pri pisanju),
• disortografiji (težave pri pravopisu),
• diskalkuliji (težave pri matematiki).

Otrok se pogosto zelo trudi, vendar določene spretnosti usvaja bistveno težje kot vrstniki.

 

Kako lahko prepoznamo učne težave?

Znaki so lahko zelo različni in se pogosto pokažejo postopno.

Težave pri branju

Otrok:

• bere zelo počasi,
• pogosto ugiba besede,
• izpušča ali zamenjuje glasove,
• težko povezuje glasove v besedo,
• izgublja vrstico,
• težko razume prebrano.

Pogosto se zgodi, da otrok veliko energije porabi za samo tehniko branja, zato mu zmanjka moči za razumevanje vsebine.

 

Težave pri pisanju

Otrok:

• piše zelo počasi,
• ima neurejen zapis,
• težko oblikuje črke,
• pogosto dela pravopisne napake,
• izpušča črke ali zloge,
• težko prepisuje s table,
• se hitro utrudi pri pisanju.

Pisanje lahko zanj postane zelo naporno in frustrirajoče.

 

Težave pri matematiki

Otrok:

• težko razume količine in številske odnose,
• težko avtomatizira računske postopke,
• zamenjuje matematične znake,
• potrebuje veliko konkretnih ponazoritev,
• težko rešuje besedilne naloge,
• se hitro izgubi pri večstopenjskih postopkih.

 

Težave s pozornostjo in organizacijo

Otrok:

• hitro izgubi koncentracijo,
• pozablja navodila,
• težko organizira delo,
• pogosto izgublja stvari,
• ne dokonča nalog,
• težko načrtuje delo,
• deluje zelo nemirno ali zelo pasivno.

Takšne težave pogosto pomembno vplivajo tudi na učenje.

 

 

Kako se učne težave pogosto kažejo navzven?

Veliko otrok svojih stisk ne pokaže neposredno.

Namesto tega lahko:

• začnejo zavračati šolo,
• se izogibajo domačim nalogam,
• hitro obupajo,
• postanejo čustveno občutljivi,
• izgubijo samozavest,
• razvijejo odpor do učenja,
• ali začnejo verjeti, da “niso sposobni”.

Prav zato je pomembno, da za vedenjem pogosto vidimo tudi otrokovo stisko. Veliko otrok začne postopno verjeti, da niso dovolj sposobni, da “nikoli ne bodo znali”, ali da so slabši od vrstnikov. Zato pri podpori ni pomembno le razvijanje učnih spretnosti, ampak tudi ohranjanje otrokove samozavesti, motivacije in občutka uspeha.

 

 

Kdaj je smiselno poiskati dodatno podporo?

Smiselno je biti bolj pozoren, če otrok:

✔ kljub trudu ne napreduje pričakovano
✔ potrebuje bistveno več časa za učenje kot vrstniki
✔ se ob učenju hitro utrudi ali frustrira
✔ pogosto zavrača branje, pisanje ali šolsko delo
✔ ima izrazite težave s pozornostjo in organizacijo
✔ pogosto pozablja navodila ali izgublja stvari
✔ ima dolgotrajne težave pri branju, pisanju ali matematiki
✔ se ob učenju pogosto počuti neuspešnega
✔ izgublja samozavest in motivacijo
✔ začne razvijati odpor do šole

Posamezne težave še ne pomenijo motnje, pomembno pa je, da otrok pravočasno dobi ustrezno podporo.

 

 

Kako lahko pomagamo otroku?

Otroci z učnimi težavami pogosto ne potrebujejo “več istega”, ampak drugačen pristop. Pomembno je:

• prilagoditi način učenja,
• razdeliti naloge na manjše korake,
• uporabljati multisenzorne pristope,
• vključevati gibanje, konkretne materiale in vizualno podporo,
• razvijati organizacijske strategije,
• graditi na otrokovih močnih področjih,
• ter ohranjati občutek uspeha in varnosti.

Otrok z učnimi težavami potrebuje podporo, ne dodatnega pritiska.

 

 

Kakšna je vloga specialnega pedagoga?

Specialni pedagog otroku ne pomaga samo pri “šolski snovi”, ampak predvsem pri razumevanju, kako se otrok uči, kaj pri učenju potrebuje in kako lahko razvije bolj učinkovite strategije.

Obravnave so prilagojene otrokovim močnim področjem, tempu razvoja, načinu razmišljanja in konkretnim težavam, ki jih doživlja pri učenju.

Specialni pedagog pomaga:

• prepoznati otrokova močna področja in težave,
• ugotoviti, kaj otroku pri učenju povzroča največ težav,
• oblikovati ustrezne strategije podpore,
• prilagoditi načine učenja,
• razvijati predbralne, bralne, pisalne in matematične spretnosti,
• krepiti pozornost, organizacijo in delovne navade,
• pomagati otroku graditi samozavest pri učenju.

Pomemben del podpore predstavlja tudi sodelovanje s starši, saj otrok največ napreduje takrat, ko odrasli okoli njega delujemo usklajeno, podporno in brez pretiranega pritiska.