OD IGRANJA DO PISANJA

Kako otrok skozi igro razvija temelje za pisanje?

Veliko staršev pričakuje, da se bo otrok pisanja začel učiti šele takrat, ko bo v šoli prvič prijel svinčnik in začel zapisovati črke. V resnici pa se temelji za pisanje začnejo razvijati veliko prej. Otrok se na pisanje pripravlja skozi: gibanje, igro, raziskovanje, senzorične izkušnje, uporabo rok in vsakodnevne dejavnosti.

Pisanje namreč ni samo “učenje črk”, ampak zelo kompleksna spretnost, ki zahteva dobro razvite:

• finomotorične sposobnosti,
• koordinacijo oko–roka,
• orientacijo,
• pozornost,
• načrtovanje gibanja,
• in nadzor telesa.

Zato so dejavnosti, ki se odraslim pogosto zdijo “samo igra”, v resnici zelo pomembna priprava na kasnejše opismenjevanje.

 

Pisanje ni samo stvar prstov

Ko otrok piše, ne uporablja samo prstov. Pri pisanju sodelujejo: ramenski obroč, trup, zapestje, prsti, vidno zaznavanje, pozornost in sposobnost načrtovanja gibanja.

Otrok mora med pisanjem nadzorovati gibanje roke, usmerjati pogled, slediti vrstici, ohranjati položaj telesa in hkrati razmišljati o vsebini. Zato je pisanje za mnoge otroke na začetku zelo naporno.

Nekateri otroci med pisanjem pogosto menjavajo položaj, se močno naslanjajo na mizo, hitro rečejo, da jih boli roka, zelo dolgo oblikujejo posamezne črke ali se pisanju začnejo izogibati. To ne pomeni nujno, da se ne trudijo. Pogosto pomeni, da določene razvojne osnove še niso dovolj utrjene.

 

Zakaj so finomotorične dejavnosti tako pomembne?

Finomotorika pomeni sposobnost natančnega in usklajenega gibanja prstov, dlani in zapestja. Te spretnosti otrok kasneje potrebuje za: držanje pisala, nadzor potez, ustrezen pritisk na papir, oblikovanje črk in vzdržljivost pri pisanju.

Če so te osnove šibkejše, se lahko pojavijo:

• okoren prijem pisala,
• hitra utrudljivost,
• počasno pisanje,
• nečitljiv zapis,
• ali odpor do pisanja.

Pomembno je razumeti, da otrok finomotorike ne razvija predvsem z delovnimi listi, ampak predvsem skozi gibanje in igro.

 

Kaj je grafomotorika?

Grafomotorika pomeni usklajevanje gibanja roke pri risanju in pisanju. Vključuje nadzor potez, smer gibanja, pritisk na podlago, orientacijo na papirju in organizacijo zapisa.

Grafomotorične spretnosti se razvijajo postopno od velikih gibov celotne roke, do vedno bolj natančnih gibov prstov. Zato je pomembno, da otrok pred pisanjem veliko riše, ustvarja, raziskuje različne materiale in uporablja roke v različnih dejavnostih.

 

Kako otrok skozi igro razvija temelje za pisanje?

1. Krepitev mišic dlani in prstov

Preden otrok lahko učinkovito uporablja svinčnik, mora razviti dovolj močne in stabilne mišice rok. To razvijajo dejavnosti, kot so:

• plastelin,
• ščipalke,
• natikanje perlic,
• odpiranje in zapiranje posodic,
• trganje papirja,
• pincetni prijem,
• vijaki in matice,
• različne senzorične igre.

Takšne dejavnosti krepijo moč dlani, stabilnost zapestja in natančnost gibov.

 

2. Razvoj koordinacije oko–roka

Pri pisanju mora otrok usklajevati pogled, gibanje roke in orientacijo na papirju.

To razvijajo:

• sestavljanke,
• vstavljanke,
• labirinti,
• risanje,
• sledenje linijam,
• metanje in lovljenje žoge,
• ter različne ustvarjalne dejavnosti.

Koordinacija oko–roka je pomembna tudi za sledenje vrstici, razporeditev na papirju in kasnejšo tekočnost pisanja.

 

3. Razvoj nadzora gibanja in pritiska

Veliko otrok na začetku premočno pritiska na papir, riše zelo togo ali hitro utrudi roko.

Zato je pomembno, da otrok razvija nadzor moči, tekočnost gibanja in občutek za pritisk.

To spodbujajo:

• risanje po velikih površinah,
• pisanje s kredo,
• slikanje z gobicami,
• igre v pesku,
• ali dejavnosti, kjer otrok uporablja celo roko in ne samo prstov.

Velika gibanja so pogosto pomembna priprava na kasnejše manjše in bolj natančne gibe pri pisanju.

 

Pisanje se začne v telesu – ne na papirju

To je zelo pomembno poudariti. Otrok se lažje uči pisanja, če ima dobro telesno stabilnost, razvito koordinacijo, dovolj senzoričnih izkušenj in ustrezno razvito posturalno kontrolo. Zato pogosto opažamo, da imajo pri pisanju več težav otroci, ki:

• se hitro utrudijo pri sedenju,
• imajo slabšo telesno držo,
• težje koordinirajo obe strani telesa,
• ali se izogibajo finomotoričnim dejavnostim.

Pisanje namreč ni samo spretnost prstov, ampak sodelovanje celotnega telesa.

 

Zakaj nekateri otroci pisanja ne marajo?

Včasih odrasli hitro pomislimo, da otrok noče pisati, je nemotiviran ali se ne potrudi dovolj. Pogosto pa je v ozadju velik napor, utrujenost, občutek neuspeha ali to, da so določene razvojne osnove še premalo utrjene.

Otrok, ki težko drži pisalo, hitro izgubi nadzor nad potezami, težko sledi vrstici, ali se ob pisanju zelo utrudi … lahko začne pisanje povezovati z neprijetnim občutkom. Nekateri otroci zato odlašajo z nalogami, pogosto brišejo zapis, se izogibajo pisanju ali ob pisanju hitro postanejo frustrirani. Zato je pomembno, da ne hitimo, ne pritiskamo na količino in ne ocenjujemo samo končnega izdelka. Veliko bolj pomembno je, da otrok postopno razvija občutek uspeha, zaupanje vase in pripravljenost za poskus.

 

Kako lahko starši doma podpirajo razvoj pisanja?

Veliko koristnih dejavnosti je lahko povsem vsakdanjih. Na primer:

• risanje po tleh, oknu ali tabli,
• igra s plastelinom,
• rezanje s škarjami,
• sestavljanje lego kock,
• uporaba pincete,
• trganje papirja,
• izdelovanje zapestnic,
• pomoč pri kuhanju,
• mazanje kruha/palačink,
• sestavljanje sestavljank,
• odpiranje ščipalk,
• prelivanje,
• navijanje vijakov,
• lupljenje sadja/zelenjave,
• ali ustvarjanje z različnimi materiali.

Pomembno je predvsem da otrok uporablja roke, raziskuje različne materiale, razvija natančnost in ob dejavnostih doživlja uspeh.

 

Kdaj je smiselno biti bolj pozoren?

Več pozornosti je smiselno nameniti, kadar otrok:

• izrazito nerad riše ali barva,
• se hitro utrudi pri finomotoričnih dejavnostih,
• zelo okorno uporablja škarje ali pribor,
• pogosto menjava roke,
• zelo močno ali zelo šibko pritiska,
• ima izrazito slabšo koordinacijo,
• ali se dejavnostim z rokami začne izogibati.

Pozorni smo lahko tudi, kadar: 

• otrok po kratkem pisanju potoži, da ga boli roka,
• pogosto briše zapis,
• ima velike razlike v velikosti črk,
• težko prepisuje s table,
• ali se začne pisanju izrazito izogibati.

Posamezne težave še ne pomenijo nujno večjih primanjkljajev. Če pa vztrajajo dlje časa ali pomembno vplivajo na otrokovo funkcioniranje, samozavest in odnos do učenja, je smiselno dodatno spremljanje in podpora.